Preprosto, umirjeno in dobronamerno pripovedovanje
- Čarovnica Čirimbara je vzbujala strah in grozo.
- Snov je rad črpal iz ljudskega izročila, uporabil je zapise drugih, prevedel ali priredil je pravljice, pripovedke in legende iz tujih jezikov.
- Zavedal se je, da mora biti knjiga dobro oblikovana.
Bevk je v svojih delih opisoval odraščanje na podeželju in se spominjal svojega otroštva. Ko so si pastirji med pašo pripovedovali pravljice, jih je z navdušenjem poslušal. Veliko vlogo je odigral njegov učitelj, ki je prepoznal nadarjenega učenca, mu posojal knjige in mu pripovedoval zgodbe s Tolminskega ter vplival na razvoj domoljubja. Dedek in babica sta poznala veliko strašnih zgodb, zato ni čudno, da je napisal tudi zgodbe o razbojnikih. Rad je bral grozljive in napete zgodbe ter prisluhnil kovaču Mihi in mlinarju Jaki.
Vse, kar je bral, si je v mislih tudi naslikal. Tako so v njegovi domišljiji nastale najčudovitejše podobe. Iz njegovih del se vidi, da je imel pestro in doživetij polno življenje.
Snov za svoje pravljice in pripovedke je črpal iz ljudskega izročila (Deček s petelinjim peresom, zgodbe o razbojnikih …), predvsem s tolminskim motivom (Pastorka, Te vidim, pripovedke o tolminskih grofih itd.). Rad je uporabil zapise drugih (Kozorog, Peter Klepec, Divji mož) ali pa iz tujih jezikov prevedel ali priredil pravljice, pripovedke in legende (Kavkaške pravljice).
Ustvaril je čudovite legende in pravljično Čarovnico Čirimbaro, za katero so mu nekateri otroci očitali, da je preveč strašna, saj jim vzbuja strah in grozo. Bevk se je opravičeval: »To je bil zame nauk, vendar se tu ni dalo nič narediti. Pripovedka je morala ostati taka, kot je, čeprav ji je botrovala domišljija.«
Bevk je pogosto obiskoval osnovne šole in učencem pripovedoval zanimive zgodbe, najraje je povedal zgodbo o Tolmincu Trentarju, ki je zadavil medveda. Včasih je prebral tudi Babico in dvanajst razbojnikov.
Na koncu srečanja so mu učenci postavljali najrazličnejša vprašanja. Pogosto so ga vprašali, katera njegova knjiga mu je najljubša. Spretno se je izgovoril, češ da se težko odloči, saj so mu vse knjige pri srcu, kakor so materi njeni otroci.
Njegovo pripovedovanje je neposredno in preprosto. Umirjeno, iskreno in dobrosrčno. Ves čas je pazil na pravilen jezik. Trudil se je, da je lepo in zanimivo povedal, da bi ga mladi razumeli in se ne bi dolgočasili.
Zavedal se je, da mora biti knjiga dobro oblikovana. Menil je, da bralca nagovori knjiga z lepimi ilustracijami in večjimi, dobro berljivimi črkami. Zgodba pa naj ne bi bila razvlečena, ker mladi ne prenesejo dolgovezenja.
»Otrok brez pravljic, brez vsega, kar je nenavadno in lepo, bi bil kot starec, kot svet brez ptičjega petja in brez cvetočih livad. Kakšen bi bil svet, če bi nebo utihnilo in bi okoli nas zijala sama puščoba?« France Bevk, Zlata voda, 1969
