Slikoviti vtisi s popotovanj in bridki spomini na vojno
- Od nekdaj ga je gnala želja, da bi obiskal Bolgarijo.
- Odkrito je pisal o razmerju med spolnostjo in religijo.
- Najbridkejše razočaranje, ki ga je doletelo, je bila italijanska okupacija Primorske.
Bevk je svoji najpomembnejši potopisni deli napisal že pred začetkom druge svetovne vojne – ključno pa je bilo prav leto 1934, ko je dobil potni list; leta 1936 je obiskal pisateljski kongres v Barceloni. Izkušnja mu je velela, naj napiše potopis Izlet na Špansko – prek slikovitih opisov se lahko pridružimo kmečki španski ohceti, si ogledamo umetniške zaklade prestolnice in se družimo s prijetnim španskim ljudstvom. Od nekdaj pa ga je gnala želja, da bi obiskal Bolgarijo – ta pa je postala intenzivnejša, ko se je kot prevajalec srečal z bolgarsko književnostjo. Po obisku Bolgarije je objavil zbirko potopisnih črtic Deset dni v Bolgariji – čudovito popotovanje skozi kulturo, narodnost in običaje te slovanske države in hkrati poziv k sodelovanju med slovanskimi in balkanskimi narodi.
Bevkovi spomini, posvečeni materi, otroštvu in vojni, so dokumentirani v pisateljevi spominski prozi, ki je romansirana in dokumentarno avtobiografska (Tatič, Začudene oči, Otroška leta, Moja mati (Materina smrt), Nemirna leta, Pot v neznano, Mrak za rešetkami, Pot v svobodo); odkrito spregovori tudi o tematiki spolnosti, ki je bila do takrat tabu (Suženj demona in Beg pred resnico). S psevdonimom Jernej Jereb se Bevk v svojem osebnoizpovednem delu Suženj demona poda nasproti tabujem, ki razkrivajo oblastnost erotičnega demona, kot poimenuje spolnost, ki razpolaga z mladim človekom Francetom Živcem. Utelešana pohota, preračunljivost in čisti naravni eros, ki jih poosebljajo ženske, prestrežejo mladeničevo življenjsko pot in mu razkrivajo gnusobo in lepoto sveta. Literarni kritiki so to delo opredelili kot zgodovino greha in mlade ljubezni, ki je skupaj z delom Beg pred resnico ključna za odkrivanje Bevkove vihrave narave in razumevanje njegovih poznejših del. V tem razglablja o spolnosti, ki jo razume kot prekletstvo in blagoslov človeške družbe, in religiji, ki jo kot versko vzgojen sicer spoštuje, izogiba pa se božjemu obličju.
Bevk je bil z dušo in telesom za Osvobodilno fronto – častno je prestal hude vojne čase in se vseskozi boril za pravice primorskega ljudstva. V svojih avtobiografskih delih Pot v svobodo in Mrak za rešetkami zavzeto opisuje srečanja z zaporniki, konfiniranci in interniranci, pa tudi izkustvo partizanstva, preganjanja in ujetništva. Stalna policijska preganjanja in zapori so utrdili Bevkovo zavest in odločnost, predvsem pa pisateljevanje.
