Minilo je devetdeset let, odkar so na gmajni pri Bazovici odmevali streli. Štiri imena, Ferdo Bidovec, Fran Marušič, Zvonimir Miloš, Alojz Valenčič, so se 6. septembra 1930 zapisala ne le v slovensko, temveč tudi v evropsko zgodovino.
Predpostavka za spoštljiv odnos do kateregakoli kraja spomina pa je poznavanje razmer in dogodkov, zaradi katerih tisti kraj sploh obstaja. (Povzeto iz knjige Pahor, M. Tajna organizacija Borba, Trst, 2020).
Italijanska vojaška in pozneje civilna oblast, ki je upravljala julijsko krajino od konca prve svetovne vojne do rapalske pogodbe, je kmalu pokazala svoj odklonilni odnos do slovenskega in hrvaškega prebivalstva novih pokrajin. Vzpon fašističnega gibanja od leta 1919 pa je nevarnost še stopnjeval. 13. julij 1920 bo ostal zapisan v slovenski zgodovini in še posebej v zgodovini Slovencev v Trstu, zaradi napada in požiga Narodnega doma. Tisto popoldne do večera pa so se vrstili še drugi napadi na Slovence in Slovane v središču mesta. V naslednjem letu so se požigi in opustošenja nadaljevala tudi v drugih vaseh tržaške okolice, in se naslednje leto širila, po Primorski, v Soški dolini in Istri.
Ko si je fašizem prisvojil oblast v državi, jeseni 1922, so se razmere še poslabšale. Leta 1923 je bila odobrena reforma Gentile, ki je v par letih ukinila slovenski in hrvaški šolski sistem. Ko je fašizem V drugi polovici dvajsetih let uničil zadnje ostanke liberalne države in postal pravi režim, je z letom 1928 ukinil vse slovenske in hrvaške organizacije, ustanove in razna združenja, ki so delovalala na političnem narodnem, kulturnem, prosvetnem, šolskem, gospodarskem, športnem, socialnem in verskem področju.
Po razpustu vseh slovenskih in hrvaških organizacij in napadih na ustanove ali društva je delovanje teh prešlo v ilegalo. Na sestanku na Nanosu, ki so se ga udeležili predstavniki nasilno razpuščenih mladinskih, športnih, dijaških in kulturnih društev, je nastalo ilegalno primorsko protifašistično gibanje TIGR (akronim za besede: Trst, Istra, Gorica, Reka). Znotraj gibanja je na Tržaškerm nastala samostojna veja BORBA, na Goriškem pa druga ilegalna veja z imenom ORGANIZACIJA. Začel se je upor proti režimu za narodnostni obstoj.
Cilj Tajne organizacije Borba je bil brezkompromisen boj proti fašizmu. Voditelji Borbe so bili: Alojz (Vekoslav) Španger, Drago Žerjal, Zvonimir Miloš, Fran Marušič in Alojz Valenčič. Kasneje se jim je priključil še Ferdo Bidovec. Aktivnost organizacije je bila časovno kratka (1927-1930,) saj se je njeno delovanje zaključilo s 1. Tržaškim procesom. Še prej so leta 1929 v Pulju obsodili na smrt Vladimrja Gortana, vodjo istrske veje Borbe. Vladimir Gropajc je po mučenju v rimskem zaporu Regina Coeli naredil samomor. Na Bazovski gmajni pa so 6. septembra 1930 s strelom usmrtili Ferda Bidovca, Franja Marušiča, Zvonimirja Miloša in Vekoslava Valenčiča.
9. septembra 1945, takoj po osvoboditvi izpod fašizma in nacizma, je bil na kraju usmrtitve v Bazovici postavljen spomenik. Načrt za spomenik je pripravil tržaški arhitekt Franjo Kosovel. Od takrat dalje (1945) si vsako leto v septembru sledijo spominske svečanosti. Bazovica je tako postala simbol upora proti fašizmu.
Minilo je devetdeset let, odkar so na gmajni pri Bazovici odmevali streli. Štiri imena, Ferdo Bidovec, Fran Marušič, Zvonimir Miloš, Alojz Valenčič, so se 6. septembra 1930 zapisala ne le v slovensko, temveč tudi v evropsko zgodovino. Z njimi se je v časopise in knjige zapisalo tudi ime Bazovica, kraj, ki je v zadnjih mesecih prišel v ospredje pozornosti tako italijanske kot slovenske javnosti zaradi globokih simbolnih pomenov, ki so nanj vezani. Predpostavka za spoštljiv odnos do kateregakoli kraja spomina pa je poznavanje razmer in dogodkov, zaradi katerih tisti kraj sploh obstaja. (Povzeto iz knjige Pahor, M. Tajna organizacija Borba, Trst, 2020).
