Otrok, šolar, učitelj

Rod Franceta Bevka izhaja iz idrijske doline. Na Bukovo se je priselil praded Matevž, njegov sin Jakob, Francetov ded, je v Zakojci kupil revno bajto. Ivan, Francetov oče, se je poročil s Katarino Čufer. Sprva sta bila podnajemnika in France, prvorojenec, se je rodil v leseni bajti, ki so jo imenovali »Jernejčeva pajštva«. V hišo, ki jo danes poznamo kot Bevkovo domačijo, so se preselili, ko je bil star tri leta.

Iz otroštva se je spominjal iger, povezanosti z materjo, zgodb in spominov, ki sta jih pripovedovala ded in babica ob večerih. Kot otrok je tudi hudo zbolel; čeprav so čakali njegovo smrt, je ozdravel. Šolo je obiskoval na Bukovem (1897) in na svojega učitelja ohranil lep spomin, saj mu je posojal knjige. Šolska leta so bila tudi čas, ko je na roke napisal in ilustriral svojo prvo knjigo (1902, ni ohranjena).

Ljudsko šolo je končal star 14 let. Oče ga je namenil za trgovskega vajenca in ga odpeljal k nekemu trgovcu, vendar ni dolgo zdržal. Dve leti je preživel pri očetu, se učil čevljarstva in odhajal na dnino. V tem času mu je umrla mati, kmalu zatem še babica. V tržaški reviji Družinski prijatelj je leta 1907   dočakal svojo prvo objavo, črtico Vstajenje. Jeseni tega leta je nadaljeval šolanje v učiteljski  pripravnici v Podgori pri Gorici, nato v Kopru in Gorici. Težave je imel s slabim znanjem nemščine, enkrat popravnega izpita ni opravil, zato je šolanje nadaljeval zasebno. V tem času je začasno učil v Zakojci, saj je vas ostala brez učitelja. Leta 1913 je maturiral in jeseni nastopil službo kot učitelj v vasi Orehek.

Spoznal je Lucijo. Poročila sta se leta 1914 in rodil se jima je prvi otrok. Leto kasneje se je začela  vojna, vse več je bilo beguncev, pouk je bil prekinjen. Bevk se je z družino umaknil na Ljubečno pri Celju, kjer je imel dovolj časa, da se je lotil pisanja. Jeseni se je v Orehek vrnil sam in nadaljeval s poukom. Hudo je zbolel. Med bolniškim dopustom je prejel visok honorar za Tatiča, kar mu je omogočilo potovanje – na Dunaj! –, kjer je obiskoval kulturne dogodke. Po dobrem mesecu, ko je zmanjkalo denarja, se je vrnil domov in začel poučevati v Novakih. Tretjič je bil klican na vojaški nabor, bilo je leta 1917.

Bevk o svoji prvi objavi: »Svoje stvari sem pošiljal vsem mogočim našim listom in lahko si predstavljaš moje veselje, ko je bila objavljena po toliko neuspehih moja prva stvar v “Družinskem prijatelju”, ki je tedaj izhajal v Trstu. Imel sem menda 16 let. Od tega uspeha podžgan, sem se vrgel še z večjim ognjem na delo.« V: Širok, A.: Pri Francetu Bevku, Naš glas, letnik III, 1927, str. 7.