V Prvačini med obema svetovnima vojnama domača peka kruha ni bila splošno razširjena, temveč so ljudje kruh večinoma kupovali v krajevnih pekarnah, ki so zato dobro uspevale. Po pripovedovanju članic Društva žena Prvačina je bila kupna moč v vasi nekoliko večja predvsem zaradi zaslužka aleksandrink, ki so delale v Egiptu in denar pošiljale svojim družinam.
Višji življenjski standard se je odražal tudi v odnosu do kruha ter razvoju krajevnih pekarn. Kot je poudarila ena od sogovornic, so »cvetele pekarije, ker ljudje doma niso pekli kruha. Jaz sem slišala, da če so ga hoteli jesti, so ga šli kupit.« Kljub temu je bilo življenje večine prebivalcev skromno.
»Tukaj ni bilo velikih kmetij, ki bi sjali pšenico. So imeli tisto njivico, kjer so si vsadili krompir in koruzo. Tle je bila koruza, polenta in sirkova pogača. Največkrat je bila presna, brez kvasa. Za večerjo je bila polenta. /…/ Ko je mama nardila sirkov kruh, ga je naredila iz pol koruzne in pol pšenične moke. Ko je delala sirkovo pogačo, pa je delala samo iz koruzne moke, ki jo je oparila«.
V pekarnah so zato pekli majhne štručke, saj si številne družine večjih hlebcev niso mogle privoščiti. Mnogi so kupili le polovico hlebčka. Ob veliki noči pa so tudi v pekarnah spekli ptičke, »ki so bili tako lepi, da jih je bilo greh pojesti«. Pri domači peki so pogosto mešali belo in koruzno moko, pri čemer je prevladovala koruzna moka, s čimer so varčevali z dragoceno pšenico.
Prispevek je pripravila, Edita Čebron Vukotić, študentka Humanističnega študija.
