21. avgusta 1866 je deželni predsednik Kranjske Eduard baron Bach potrdil vlogo in pravila za šentviško čitalnico. Istega leta so začeli pripravljati načrte in zbirati sredstva za primerno šolsko poslopje. Leta 2016 zato v Mestni knjižnici Ljubljana obeležujemo 150 let čitalništva in šolstva v Šentvidu nad Ljubljano. Knjižnica Šentvid je obletnico proslavila z razstavo, ki je trajala od konca maja do konca septembra 2016. Z razstavljenim gradivom so sodelovale tudi izobraževalne ustanove iz Šentvida, društvo Blaž Potočnikova čitalnica in zasebni zbiratelji.
Na nastanek čitalnic je vplivalo podobno gibanje v Evropi od 17. stoletja dalje, ki se je v naših mestih kazalo predvsem v ustanavljanju kazinskih društev v prvi polovici 19. stoletja. Velik vpliv na narodno osveščanje slovenskega dela članstva je imel tudi ilirizem. Prve narodno in delno politično izraziteje opredeljene čitalnice so nastale med slovenskimi dijaki in študenti že v prvi polovici 19. stoletja, zlasti v Gradcu. Njihovo število je za kratek čas naraslo v revolucionarnem letu 1848-49, ko so ljubljanskemu zgledu sledili še v Celovcu, Gorici, Trstu, Novem mestu in drugod.
Pravi razmah je čitalništvo doživelo v Avstriji po uvedbi ustavnega življenja 1860. Prva čitalnica v tej dobi je bila Slovanska čitalnica v Trstu, ustanovljena 29. 1. 1861, sledila ji je mariborska Narodna čitalnica in 30. 8. 1861 ljubljanska, ki je postala zgled vsem poznejšim mestnim in trškim. Med vaškimi čitalnicami je bila prva ustanovljena v Šentvidu pri Ljubljani, in sicer avgusta 1866.
Čitalnice so se odpirale na vsem etničnem ozemlju razen v Beneški Sloveniji in v Prekmurju. Bile so zbirališče slovenskih izobražencev in meščanstva. Vplivale so na razvoj slovenskega gledališča, petja, orkestralne glasbe. Iz čitalnic so izšle številne knjižnice, godbe, orkestri in druge politične in kulturne organiza-cije. Kot kulturni dejavnik v mestih in trgih so v prvih desetletjih 20. stoletja izginile iz javnega življenja, njihovo vlogo na podežel-ju so prevzela različna strankarska prosvetna društva.
Za narodno prebujevalne pesmi so skrbeli mnogi skladatelji, med njimi Davorin Jenko (Naprej, Pobratimija), Anton Hajdrih (Jadransko morje, Zagorski zvonovi), Janko Leban (Molitev, Slovo od domovine) in drugi. Za gledališke predstave, za katere tedaj še ni bilo domačih iger, so morali za silo prevajati zlasti iz češčine in nemščine. Na tem področju so čitalnice prispevale svoj delež k razvoju domače književnosti in tiska sploh, ker so vnašale tiskano besedo med najširše plasti družbe.
Šentviško narodno čitalnico so ustanovili po zaslugi domačega župnika Blaža Potočnika, ki je postal njen prvi predsednik. V čitalniškem odboru so delovali zavzeti narodnjaki. Poglavitni namen čitalnice je bil prebujanje narodne zavesti pri ljudeh. Na začetku delovanja je bilo čutiti veliko zagnanost, saj so prvo »Bésedo« priredili že 9. oktobra 1866. V slavnostnih nagovorih so opozorili na neenakopravnost in podrejenost slovenskega jezika nasproti nemškemu, manj pravic Slovencev in da slovenski jezik še nima toliko izrazja, da bi lahko postal jezik uradovanja in vsega javnega delovanja. Tajnik čitalnice Janez Kunovar je napovedal, da bo šentviška čitalnica skrbela za čistost jezika in da bodo v njej zavzeto prebirali časopisje. Do tedaj je imela šent-viška čitalnica naročenih osem slovenskih časopisov, ki so izobra-ževali kmetovalce, rokodelce in obrtnike ter s tem pripomogli k večjemu blagostanju ter ljudi navajali čistega slovenskega jezika brez nemških popačenk. S prirejanjem družabnih srečanj so ob slovenskih pesmih in gledaliških predstavah postopno privzgajali čisti slovenski jezik. Tako je jezik pridobival na veljavi.
V prvih letih delovanja so letno organizirali po dve besedi, ustanovili pevski zbor in skupno prebirali časopise. Po Potočnikovi smrti je vodenje čitalnice prevzela mlada Lucinka Kraljič, ki je s sodelavci priredila veliko kulturnih večerov. V osemdesetih letih 19. stoletja je mnogo članov čitalnice prešlo v Katoliško društvo rokodelskih pomočnikov. V Šentvidu se je namreč močno razvilo obrtništvo. 1886 so začeli s pripravami na gradnjo Rokodelskega doma, ki so ga postavili v dveh letih. Med gradnjo doma so nastopile težave in del članov se je vrnil v čitalnico, ki so jo obudili z novimi voditelji: med njimi sta bila učitelj Franc Lovšin in slikar ter organist Miroslav Tomc, znova se je vključila še Lucinka Kraljič Odlasek.
V čitalnici so bili bralcem na voljo tile listi: Bleiweisove Kmetijske in rokodelske novice, Dolenjske novice, Zgodnja Danica, Ljubljanski zvon, Dom in svet, Čebelar, Slovenski gospodar, Mir, Kmetovalec, Slovanski svet. Naročeni so bili na knjige Družbe Sv. Mohorja ter Slovenske matice. Zbirko listov so povečali še z Laibacher Zeitung, Rogačem in Vrtcem. Te časopise danes hrani tudi Slovanska knjižnica, enota Mestne knjižnice Ljubljana.
Leta 1891 je čitalnica slavila petindvajsetletnico delovanja in ob tej priložnosti so se 4. oktobra poklonili spominu ustanovitelja Blaža Potočnika. V cerkvenem preddverju so vzidali spominsko ploščo z znamenitim verzom iz njegove pesmi Zvonikar:»Kdor hoče živeti in srečo imeti, naj dela veselo, pa moli naj vmes.« Čitalnica je ob petindvajsetletnici pripravila bogat program in izdala dve posebni publikaciji.
Ob stoletnici rojstva Blaža Potočnika leta 1899 in pripravah na praznovanje je bil imenovan nov odbor čitalnice. Pridobili so petdeset novih članov in naročili nove časopise. Prizadevali so si oživiti čitalniški pevski zbor. Pevovodja Janko Žirovnik je združil cerkveni in čitalniški zbor v enega, ki je kakovostno nastopal na prireditvah. Proslava ob stoletnici Potočnikovega rojstva se je zaključila z igro Županova Micka v Rokodelskem domu.
Leta 1902 je sledilo preimenovanje: iz Narodne so čitalnico preimenovali v Blaž Potočnikovo, spremenili so zastarela pravila in pomladili društvo. Preimenovanje in novi statut sta bila potrjena 27. septembra 1902. V tem času je imela čitalnica okrog sto dvajset članov, vendar so naenkrat ostali brez dvorane. V Rokodelskem domu so namreč dvorano prezidali v stanovanja. Čitalniški blagajnik Anton Belec je člane razveselil z zavezo, da bo poleg svoje gostilne »pri Cebavu« sezidal dvorano, kjer bodo potekale prireditve, shodi in gledališke igre. Prirejali so veselice.
Novi šentviški kaplan Valentin Zabret je navdušil tamkajšnjo mladino za telovadbo in pri čitalnici so ustanovili Telovadni odsek. Izvajali so razne gimnastične vaje ter organizirali izlete. Preimenovali so se v Orle. V Šentvidu se je marca 1908 pojavil prvi orlovski kroj v Sloveniji. Pod okriljem čitalnice so bili ustanovljeni še drugi odseki: tamburaški, dramski in dekliški odsek. Dekliški odsek Bogomila je bil prva posvetna ženska organizacija v Šentvidu. Ženske so pripravljale poučna predavanja in uprizarjale gledališke igre. Odsek je kljub številnemu članstvu kmalu zamrl; šele 1919 se je znova pojavila nova ženska organizacija »Orliški krožek«. Dramski odsek čitalnice je bil zelo uspešen, saj so bile njihove predstave vedno odlično obiskane. Dvorana je sprejela do 600 ljudi.
V Blaž Potočnikovi čitalnici je bilo nadvse pomembno tudi knjižničarstvo. Med 1866 in 1902 je delovala knjižnica narodne čitalnice, od 1902 do 1908 pa knjižnica Blaž Potočnikove čitalnice. Teolog Anton Erjavec je predlagal, da se v Šentvidu ustanovi javna ljudska knjižnica. Zamisel je bila takoj sprejeta in kmalu so jo začeli udejanjati. 18. 9. 1908 so sklicali ustanovni občni zbor in na njem ustanovili Ljudsko knjižnico v Št. Vidu nad Ljubljano. Knjižnica je bila samostojna, ni delovala pod okriljem čitalnice. Vendar je bila naslednica čitalniške knjižnice in ves začetni knjižni fond je bil prej last Blaž Potočnikove čitalnice. Knjižnica je za lažji začetek delovanja prejela zaboje knjižnih darov. Vse knjige so bile opremljene z žigom knjižnice, od čitalnice podedovane knjige pa so bile opremljene z žigom čitalnice. Knjige so si ljudje izposojali za dva tedna, obračunavali so tudi zamudnine. Letna članarina je stala 50 vinarjev. Knjižnici so pomagali dobrotniki s prostovoljnimi prispevki.
Bralna kultura v Šentvidu je postajala vse višja, saj zapisniške knjige pred prvo svetovno vojno pričajo tudi o do 1500 izposojenih knjigah letno. Poleg tega so bili župljani naročeni tudi na knjige Mohorjeve družbe.
V času prve svetovne vojne je čitalniško delovanje povsem zamrlo. Vojska je uničila dvorano, ki je bila uporabna le še za proizvodne delavnice. V času med obema vojnama je bila tu zvonarna. Le knjižnica je po končani vojni nemoteno delovala dalje, saj je imela prostore v mežnariji. Ob uvedbi šestojanuarske diktature leta 1929 pa je prišel ukaz okrajnega načelstva in orožništva o ukinitvi javne knjižnice v Šentvidu. Vendar je šentviški župnik našel rešitev in knjižnico je prevzela Marijina družba, ki je upravljala in izposojala gradivo do začetka 2. svetovne vojne. Članice družbe so sestavile seznam celotnega knjižnega sklada, ki ga sedaj hranijo v župnijskem arhivu.
Literatura:
Granda, S. (ur.): Župnija Šentvid nad Ljubljano skozi čas in prostor. Ljubljana : župnija Ljubljana-Šentvid, 2007.
