Kruh že stoletja predstavlja eno temeljnih živil na Slovenskem, vendar ni bil v vseh pokrajinah enako dostopen. Na Primorskem in v alpskih pokrajinah so ga pri vsakodnevnih obrokih pogosto nadomeščali polenta, koruzna pogača ali druge jedi iz koruze. Na Planini pri Ajdovščini starejši prebivalci še danes pripovedujejo, da so »polento jedli vsak večer, marsikdaj tudi za zajtrk (frjšk)« (Fakin Bajec, 2012), saj kruha na mizi pogosto ni bilo.
V Vipavski dolini so najpogosteje pripravljali rumeno polento, medtem ko je bila v Brdih bolj razširjena bela polenta iz bele koruzne moke, ki je veljala za kakovostnejšo in bolj cenjeno. Rumena polenta, imenovana tudi »rusa«, je veljala za skromnejšo jed z nekoliko drugačnim okusom.
Priprava polente je bila pravi domači obred. Kuhali so jo v velikih bakrenih ali železnih kotlih, obešenih na verigo nad odprtim ognjiščem. Preden so v vrelo slano vodo vsuli koruzno moko, so del vode odlili in jo shranili za primer, če bi polenta med kuhanjem postala pretrda. Kuhanje je trajalo približno pol ure in je zahtevalo neprestano mešanje z leseno kuhalnico, da je polenta postala gladka in enakomerno kuhana. To naporno opravilo so največkrat opravljale ženske. Ko se je polenta začela ločevati od sten kotla, je pomenilo, da je pripravljena.
Po pripovedovanju sogovornice iz Koprivnega v Brdih so kuhano polento z nitjo za šivanje razdelili v obliki križa. Ta preprosta gesta je imela močan simbolni pomen, saj je križ blagoslovil hrano in varoval družino, preden je bila polenta razdeljena med navzoče.
Otroci so z nestrpnostjo čakali trenutek, ko so lahko postrgali kotel. Krusto, ki se je med kuhanjem naredila na njegovih stenah, so odtrgali z vilicami ali nožem in jo pojedli kot posladek po večerji. Najmlajši so si pripravljali prave »sendviče«, tako da so kos tople polente stisnili med dve hrustljavi krusti. Ženske pa so krusto rade namakale v mleko ali belo kavo.
Polenta ni bila le vsakdanja hrana, temveč tudi izraz medsebojne pomoči in solidarnosti. V Koprivnem je veljala navada, da so sosedje družini, ki ji je zmanjkalo koruzne moke, prinesli svojo moko ali pa so polento skuhali kar pri njih doma. Hrana je tako postala izraz povezanosti, skrbi in medsebojne podpore. Če je polenta ostala od večera, so jo naslednje jutro prepražili s koščki svinjine, slanine ali masla. Kadar pa je bila vsa porabljena, so jo skuhali na novo, zlasti v času največjih kmečkih opravil, ko so ljudje odhajali na delo že zgodaj zjutraj.
Poleg rumene in bele polente so poznali tudi različice iz mešanice koruzne, ajdove in pšenične moke. Če so med kuhanjem dodali mleko in maslo, so pripravili tako imenovano izboljšano polento. Enako ime je nosila tudi polenta, obogatena z omako iz prepraženih koščkov svinjine, pšenične moke in kisa. Če so omako prelili čez polento, so takšno jed imenovali zavinjena polenta.
OSEBNI SPOMIN AVTORJA
Polenta in kruh imata tudi zame poseben osebni pomen, saj me spominjata na zgodbe mojih starih staršev. Babica je pripovedovala, da je njena mama Margherita (Marijeta) skrbela za sušenje pšenice. Ko se je zrnje dovolj posušilo, ga je nasula v vrečo, moj praded Gigi pa jo je naložil na kolo in jo odpeljal k mlinarju Basaldelliju, ki je imel mlin v Koprivnem.
Med drugo svetovno vojno je bilo dovoljeno zmleti le omejeno količino žita, določeno s prehranskimi karticami. Kadar je pradedu ostalo nekaj pšenice več, mu je mlinar Basaldelli, ki je med domačini veljal za poštenega in dobrosrčnega človeka, predlagal, da se čim hitreje vrne domov v Montono po drugo vrečo. Če mu je uspelo priti nazaj v eni do poldrugi uri, mu je zmlel tudi drugo vrečo, ne da bi na prehransko kartico odtisnil dodatni pečat.
Praded je babici večkrat pripovedoval, kako naporna je bila ta pot. S kolesom je moral premagati strm vzpon skoraj do vrha Krminske gore, doma naložiti še eno težko vrečo pšenice in se v dogovorjenem času vrniti v Koprivno. Ta zgodba ne govori le o težkem kmečkem življenju v času vojne in pomanjkanja, temveč tudi o medsebojnem zaupanju, solidarnosti in pripravljenosti pomagati drug drugemu. Prav zaradi takšnih zgodb kruh ni le hrana, temveč nosilec družinskega spomina in življenjskih vrednot.
Avtor zapisa je Alessandro Marangon, študent Kulturne zgodovine.
