V sodobni potrošniški družbi, ki jo zaznamuje materialno izobilje, kruh pogosto dojemamo kot samoumevno vsakdanje živilo, ki je zlahka dostopno na policah trgovin. Zgodovinski pogled pa razkriva, da beseda kruh nosi številne kulturne pomene in sporočila. Po eni strani vzbuja asociacije na domačnost, toplino, varnost ter neprekinjeno družinsko tradicijo, zlasti ob praznikih, po drugi strani pa obuja tudi spomine na obdobja revščine, pomanjkanja in boja za vsakdanji kruh.
V Vipavski dolini, na Krasu in Goriškem bel pšenični kruh dolgo ni bil vsakodnevna hrana, temveč praznična jed in simbol blaginje. Ob običajnih obrokih so ga pogosto nadomeščali črni kruh iz enotne moke, še pogosteje pa polenta in koruzna pogača. Bel kruh iz presejane pšenične moke je bil namenjen največjim cerkvenim praznikom in pomembnim življenjskim dogodkom. Vse do šestdesetih let 20. stoletja je veljal za redkost in znak boljšega življenjskega standarda, medtem ko je črni kruh ostajal značilna vsakdanja hrana večine prebivalstva. Zlasti v prvih letih po drugi svetovni vojni je zaradi pomanjkanja živil kruh predstavljal dragoceno dobrino. V trgovinah sta bili navadno na voljo le dve vrsti moke – bela in črna – pekli pa so predvsem bele in črne hlebce oziroma štruce.
