Ajdo, ki je k nam prišla iz srednje Azije, prvi omenja gornjegrajski urbar iz leta 1426 v Braslovčah in na Otoku. Kmalu so jo poznali po vsej Sloveniji, saj je bila za kmete zanimiva kot strniščni posevek in na začetku ni bila vpisana kot urbarialna dajatev. Že Valvasor omenja ajdov kruh, ki je bil črn kot zemlja, ne omenja pa ajdovih žgancev. Ponekod so ajdovo moko mešali z ječmenovo in iz te moke pekli kruh.
Naslednja pomembna kulturna rastlina, ki smo jo dobili iz Amerike, je bila koruza. Od kod je prišla k nam na Štajersko, lahko sklepamo iz domačega izraza za to kulturo – še danes ji ponekod pravijo “turšica”. Na začetku je naletela na nezaupanje, vendar je oprostitev desetine to nezaupanje kmalu premagala, saj je že konec 17. stoletja postala pomemben del splošne prehrane.
Fižol je prav tako ameriškega izvora. Ker so fižolu ponekod nadeli stara imena (faseolos), je težko slediti njegovi širitvi po kontinentu, vemo pa, da ga omenja Valvasor, in sicer kot nizki fižol in kot fižol preklar.
V kmečki prehrani tega časa pa je bil še vedno najpomembnejši bob. Pridelovali so tudi lečo, vendar je njena uporaba že v 18. stoletju pričela upadati.
Krompir poznamo v Evropi od druge polovice 16. stoletja. K nam so ga uvedli Nizozemci (1759 Nizozemec Thys v Celovcu). V 17. in 18. stoletju ni bilo nobenega pravega zanimanja zanj, saj so ga gojili le v redkih okoliših, pri nas na primer na Pohorju. Graščinska posestva so ga uvajala že konec 18. stoletja, medtem ko je na podeželje prodrl šele v prvi polovici 19. stoletja.
