»Vseeno, ali je pomladni veter govoril o nastajanju ali pa so jesenski viharji grozili z minevanjem, vedno si prek teh svobodnih višin hodil nekako osvobojen življenja.«
Alma M. Karlin: Popotni dnevniki 1934-1936
Med številnimi deli svetovne popotnice, pisateljice, poliglotke, ljubiteljske slikarke, etnologinje in antropologinje Alme M. Karlin (1889–1950) je kar nekaj takih, ki že dolga desetletja veljajo za izgubljene in jih raziskovalke in raziskovalci njenega življenja in dela večinoma brez uspeha iščemo po različnih knjižnicah, arhivih in zapuščinah v Sloveniji in tujini. Toliko večje je bilo zato veselje, ko je 1. marca 2021 v Rokopisni oddelek Narodne in univerzitetne knjižnice v Ljubljani prispelo pismo dr. Dorothee Wiesenberger-Zwach iz Gradca, ki so mu bili priloženi trije popotni dnevniki Alme M. Karlin z njenih potepanj po domačih krajih med letoma 1934 in 1936. Sredi osemdesetih let 20. stoletja ji jih je v svoji vinogradniški hišici v Pečovniku 44 izročila Thea Schreiber-Gam(m)elin in na prvo stran pripisala, da naj jih, ko jih ne bo več potrebovala, preda v hrambo ljubljanski Narodni in univerzitetni knjižnici. Tako so popotni dnevniki našli pot domov v Almino literarno zapuščino Ms 1872.
Poslano gradivo je po zapisanih besedah ge. Wiesenberger-Zwach dragoceno tako za raziskovanje življenja in dela Alme M. Karlin kot tudi za zgodovino slovenske Štajerske. Z njim pomembno zapolnimo tako biografsko kot literarno vrzel Alme M. Karlin in sklenemo krog njenih avtobiografskih besedil Sama/Ein Mensch wird (napisano leta 1931), Popotni dnevniki 1–3/Wanderbücher 1–3 (napisani v letih 1934, 1935 in 1936), Daljna ženska/Ferne Frau (napisana leta 1945) in Moji zgubljeni topoli/Dann geh’ ich in den grünen Wald (napisani v času med drugo svetovno vojno). Hkrati pa nam skozi Almine oči prinašajo tudi dragocene opise ne samo slovenske Štajerske, temveč tudi še mnogih drugih slovenskih krajev in ljudi izpred slabega stoletja.
Iz popotnih dnevnikov prvič izvemo, da Alma M. Karlin kot ena največjih svetovnih popotnic med letoma 1919 in 1927 ni prepotovala le celega sveta, temveč je kot navdušena pohodnica ter velika ljubiteljica in poznavalka narave v tridesetih letih prejšnjega stoletja prehodila tudi skoraj vso Slovenijo, takrat še Dravsko banovino v Kraljevini Jugoslaviji. Nekaj malega pa se je potepala tudi zunaj domačih logov in odšla na večdnevne potepe k svojim prijateljem ali znancem v Salzkammergut ali pa je na primer v Opatiji, ki je v 1930. letih pripadala Kraljevini Italiji, obujala spomine na otroštvo in mladost, ko v svoji stari domovini Avstro-ogrski za prečkanje meja ni potrebovala ne prepustnice ne potnega lista.
Popotne dnevnike 1934–1936 v nemškem izvirniku sestavljajo trije tipkopisni zvezki, vsak od njih je glede na obiskani kraj ali določeno pokrajino razdeljena na posamezna poglavja. Napisani so v stilu avtoričinih svetovnih potopisov, ki primarno temeljijo na njenih osebnih doživetjih, s katerimi se lahko bralec ali bralka močno poistoveti, v njih pa najdemo tudi zgodovinske, geografske, krajevne, botanične in druge podatke. Še posebej izstopajo izvrstni opisi narave, v katerih se avtorica izkaže tudi kot izvrstna poznavalka flore. V mestoma sentimentalnih, liričnih, meditativnih, poetičnih popotnih zapisih, ki imajo poleg literarne tudi dokumentarno vrednost, pohodnico in njeno popotno druščino spremljamo po okolici Celja (Stari grad, Šmarjeta, Celjska koča, Svetina, Štore, Petrovče, Griže, Liboje, Šmohor idr.), po širši celjski regiji (Laško z okolico, Rimske Toplice, Jurklošter in dolina Gračnice, Zidani Most in Kum, Šentjur, Loka pri Žusmu, Žička kartuzija, Slovenske Konjice, Dobrna, Velenje, Huda luknja, Braslovče, Žovnek, Polzela, Gora Oljka, Logarska dolina, Rogaška Slatina, Boč idr.), po Kozjanskem (Virštanj, Olimje, Kozje, Podčetrtek, Podsreda, grad Podsreda, Bistrica ob Sotli, Svete gore nad Bistrico ob Sotli, grad Pišece idr.), po Posavju (Krško z okolico, Trška Gora, Leskovec, Šrajbarski turn, Brestanica, grad Rajhenburg idr.), po Dolenjski (Novo mesto idr.), Gorenjski (Tržič, Brezje, Bled, Bohinj, Vrba, Kranjska Gora, Gozd-Martuljek, Vršič, dolina Vrata, Nomenj, Koprivnik, Ratitovec, Tuhinjska dolina, Kamnik idr.), po Hrvaškem Zagorju (grad Veliki Tabor, Desinić idr.), pa tudi po zahodnem Kvarnerju (Opatija, Lovran, Mošćeniška Draga, Reka idr.), ki je bil v tridesetih letih pod Kraljevino Italijo, ter po Zgornji Avstriji (Salzkammergut, Dachstein, Bad Goisern, Hallstatt idr.).
Alma M. Karlin se je po domačih krajih potepala v vsakem letnem času, na poti je bila večinoma peš, včasih tudi z vlakom ali avtobusom, to bi jo danes zagotovo uvrstilo med zagovornike trajnostnega pohodništva z nizkim ogljičnim odtisom. Če je verjeti njeni najbolj zvesti sopohodnici Thei Schreiber-Gam(m)elin, je bilo za Almo peturno pohajkovanje »kratek sprehod«, sedem ur hoje »pravi pohod«, deset ur pa »izvrsten pohodniški dosežek«. Njeni pohodi izpred slabega stoletja so za današnje čase skorajda nepredstavljiva popotovanja – dolge pešpoti –, in to ob skromni hrani, neprimerni obleki in slabi obutvi. Ob takrat skromnem javnem prevozu je bilo treba velik del poti včasih opraviti tudi v nemogočih vremenskih razmerah, vendar je bila narava, zlasti tišina v njej, vedno Almino najljubše zatočišče. Ne nazadnje tudi kraj, kjer se ji je utrnila marsikatera literarna misel, ki jo je pozneje predelala v pesem ali prozno besedilo. Potem ko je v naravi poskrbela za svojega duha, je na koncu pohoda okrepčala še svoje telo. Pri Henkeju v Laškem si je redno privoščila vrček izvrstnega piva, v drugih gostilnah ali planinskih kočah pa je praviloma naročala vino, »krepčilno pijačo«. Če ga niso imeli ali pa je bilo prekislo ali celo pomešano z vodo, je Alma znala biti do gostilničarjev in gostilničark prav pikra. Kot ljubiteljici žlahtne kapljice ji je najbolj teknil »zlati« silvanec, ki ga je pila pri svoji prijateljici in vinogradnici Alice von Susić v Virštanju.
Na svoja potepanja se je Alma M. Karlin le redko odpravila sama. Njeni najbolj zvesti in potrpežljivi sopotniki so bili njeni trije psi. V prvi vrsti »radost njenega srca«, pomeranec Blacky, Črnuhec, ki ga je s prvim honorarjem za svoja potopisna dela kupila že leta 1930 na Dunaju kot »izraz ljubezni na prvi pogled« in ki ga je, kot kažejo zapisi, imela od vseh živih bitij najraje. Potem je leta 1935 za čisto kratek čas v njeno življenje vstopila Iti, »izjemna lepotica«, po pasmi maltežanka, ki zaradi svoje gosposkosti ni nikoli stopila na tačke in sta jo Alma in Thea vedno morali nositi na rokah. Tretji, ki jo je spremljal na njenih popotovanjih, pa je bil grifon Joki, »dvorni norec«. Ni bil »ne lep ne pameten«, ni rad ubogal in imel naj bi »strašansko razvit čut za erotiko«. Še posebej je izstopala njegova »nezvestoba«, zato ga je njegova gospodarica želela nič kolikokrat prodati, a si je na koncu vedno premislila. Vsi trije psi v popotnih dnevnikih nastopajo kot glavni ali stranski junaki, s čimer avtorica izpričuje svojo veliko navezanost na živali.
Od človeških sopotnikov in sopotnic v Alminem prvem popotnem dnevniku izstopa Rübezahl, Ludwig Scheu, dobri »gorski duh« in velik ljubitelj narave, drugače vodja Mestne plinarne Celje, pa tudi dejaven član celjskega gasilskega društva. V drugem in tretjem popotnem dnevniku pa v ospredje stopa Almina življenjska sopotnica in »sestra po duši« Thea Schreiber-Gam(m)elin (1906–1988). Alma zanjo (ljubeče) uporablja tudi izraze veliki pes, Hunki, nordijska princesa, princesa z Baltika, tudi Cerberus ali Kerber, v grški mitologiji troglavi pes, ki pazi, da ne bi kakšna umrla duša zbežala iz pekla in da ne bi vanj vstopila kaka živa duša. Od drugih gostij, prijateljic, znank, ki jih je Alma ob njihovem obisku vedno peljala na kak daljši pohod po celjski regiji, so bile še na primer slikarka iz Južnoafriške republike po imenu Južna Afrika, pa finska novinarka Anne Marie Kraatz (1899–1981), ki je peš in z nahrbtnikom iz Finske pripotovala v Celje k Almi in leta 1934 ostala pri njej devet mesecev, ali pa Emmy Kleisner iz Brna, ki je bila leta 1936 nekaj časa tudi »novinka« v tako imenovanem Sončevem samostanu, ki sta ga sredi 1930. let ustanovili Alma in Thea. Jasno je, da zaradi njunega asketskega načina življenja in obilice dela v njem ni nihče drug zdržal dlje časa.
Na svojih potepanjih po domačih krajih Alma M. Karlin pozornosti ne namenja le posameznim krajem, temveč tudi in predvsem ljudem, ki jih tam srečuje. Tu so številni kmetje in kmetice, ki jih srečuje na svojih poteh in se z njimi pogovarja po slovensko, rada prisluhne njihovim življenjskim modrostim, njihove domačije pa poleg gostoljubnosti presoja tudi po tam vladajočih higienskih razmerah. Tudi pri oskrbnikih gradov in grajskih gozdarjih in njihovih ženah je vedno lepo sprejeta. Še bolje se ji godi med izobraženimi, iznajdljivimi, dobrodušnimi duhovniki, med katerimi najbolj izstopata olimski župnik Janez Lorbek (1897–1943), ki ga je Alma večkrat obiskala tudi že pred svojo potjo okrog sveta, in pa krški župnik Ivan Renier (1866–1934), ki jo je v tridesetih letih do svoje smrti leta 1934 vsako leto povabil k sebi na Trško goro nad Krškim, da je lahko v majhni vili v miru ustvarjala. Pri njem je Alma napisala nekaj pesmi ter marsikatero poglavje iz (doslej še neobjavljenih) romanov »Großer Opferstein/Veliki žrtveni kamen« in »Die Nebenfrau des Nabobs/Nabobova stranska žena«. Najbolj varno in navdihujoče pa se je počutila med samostojnimi, neodvisnimi ženskami s podjetniško žilico. Med njimi izstopa njena dobra znanka in pozneje dobra prijateljica Ličika – Alice von Susić (1877–1945). Ličika je bila lastnica vinogradov v Virštanju in je v svoji vili Sans Souci večkrat gostila tako svetovno popotnico kot tudi njene gostje.
Nekaj čisto posebnega pa so bili Almini stiki z zadnjimi in večinoma že obubožanimi plemiči na gradovih Šrajbarski turn, prej grad Thurn am Hart, in na »pravljično lepem« gradu Pišece, prej gradu Pischätz. Na Šrajbarskem turnu je Alma osebno spoznala grofico Adaschko von Lepel (1881–1956), drugo ženo Friedricha von Gagerna (1882–1947), ki je bil avstrijski pisatelj lovskih, živalskih in pustolovskih zgodb. Na gradu Pišece pa je obiskovala barona Alfreda von Buttlar-Moscona (1898–1972), Alma mu je rekla tudi Etelku in »velik idealist«. Po duši je moral biti bolj pesnik kot gospodarstvenik, saj je grad Pišece v desetih letih spravil na boben. Kot eden redkih plemenitašev je tako dobro obvladal jezik svojega okolja, slovenskega in tudi srbohrvaškega, da je pozneje, ko ni več bival na gradu Pišece, prevedel dela nekaterih slovenskih in drugih avtorjev v nemški jezik. Z Almo sta si bila, če sodimo po zapisih v popotnih dnevnikih, zelo blizu. Tudi Alma je med svojimi bivanji na gradu Pišece marsikaj ustvarila, med drugim je tam napisala pesmi o vilah in zasnovala več poglavij svojega romana »Erdgebunden/Angel na zemlji«.
Vsi trije popotni dnevniki tvorijo zaokroženo celoto, med seboj pa se razlikujejo po raznovrstnosti popotniških ciljev, razpoloženjih ter intenzivnosti popotnih doživetij. Prvi popotni dnevnik, ki v nemškem izvirniku nosi naslov »Wanderbuch 1, Gemeinsames Wandern von Alma M. Karlin 1934«, je še posebej zanimiv zato, ker nam pokaže Almo, kot smo jo lahko doslej le redko doživeli: veselo, optimistično, zadovoljno, materialno preskrbljeno zaradi uspeha svojih potopisov in polno novih literarnih načrtov. Predvsem pa nas preseneti s svojo človeško toplino, ki je pri njej skorajda, tako piše tudi sama, nismo vajeni, v prvem popotnem dnevniku pa se nam pokaže kot topla čustvena oseba, če že ne toliko do ljudi, pa vsaj do svojega najljubšega psa Črnuhca.
Pod drugi popotni dnevnik z izvirnim naslovom »Zweites Wanderbuch 1935« se je avtorica podpisala kot »Isolanthis«, »luč sveta«, posvetila pa ga je »Hunki«, svoji »sestri po duši«, Thei Schreiber-Gam(m)elin, s katero sta si odtlej delili redke vesele, večinoma pa žalostne trenutke in številne skrbi. Alma v tem obdobju na knjižnem trgu že več let ni imela nove knjige, kar je zanjo pomenilo tragedijo, saj je vso svojo bit vezala na literarni uspeh. Doseči ga v podobnih dimenzijah kot s svojimi svetovnimi potopisi je bilo nemogoče, saj je, kot je sama zabeležila, zdaj pisala bolj duhovna obarvana dela, ki naj bi »služila človeštvu«, a jih je razumelo le malo bralcev in bralk. Zaradi neuspeha in nerazumevanja njenih del ter naraščajočih finančnih skrbi se je v njej začela vse bolj razraščati tesnoba, s katero je vse težje živela, se borila, pisala.
Tretji popotni dnevnik »Gemeinsames Wandern 1936« je po razpoloženju od vseh najbolj pesimističen, mestoma celo depresiven. Popotna doživetja po domačih krajih tako Almi kot njeni spremljevalki Thei zaradi zdaj že neobvladljive finančne stiske in drugih skrbi ne prinašajo več veliko veselja, obe sta utrujeni, izčrpani tako v fizičnem kot tudi duševnem smislu. Vzrok za marsikatero »nevihto v trebuhu« je bila tudi politična klima v nacistični Nemčiji z vse večjim Hitlerjevim vplivom. Ko je namreč leta 1936 izšel Almin roman »Isolanthis«, ki govori o potopu starodavne (mitske) civilizacije Atlantide, so bili nacionalsocialisti prepričani, da je avtorica v njem napovedala propad tretjega rajha, zato so njene knjige izločili iz nacionalsocialističnih knjižnic in na sploh je imela Alma kot protinacistka vse večje težave pri izdajanju svojih del na nemškem knjižnem tržišču.
Za nekaj zanimivih nadrobnosti v tretjem popotnem dnevniku poskrbi tudi obisk Theinih staršev v Celju, ki jima Alma pravi tudi »tast in tašča«, povsem nepričakovano pa zadnji dnevnik razreši tudi uganko o lastništvu viničarske hišice v Pečovniku 44. Domnevamo lahko, da jo je svetovna popotnica kupila s svojim honorarjem od uspešne prodaje svojih potopisov že pred letom 1934, ko je začela pisati popotne dnevnike. Nepremičnina se ji je najverjetneje zdela dobra naložba za prihodnost, vendar se s svojo posestjo ni kaj prida ukvarjala, povzročala naj bi ji samo delo in skrbi, zato ji je celo rekla »moj žolč«. Kot kažejo prav zapisi v tretjem popotnem dnevniku, pa je hiško leta 1936 od nje z denarjem, ki ga je podedovala po očetovi smrti, odkupila Thea Schreiber-Gam(m)elin, le da sprva zaradi svojega nemškega državljanstva še ni mogla vknjižiti svoje lastninske pravice.
Vse tri popotne dnevnike spremlja bogato slikovno gradivo, ki je izjemen dokument tedanjega časa in prostora in je sestavljeno iz originalnih fotografij, ki sta jih posneli Alma in Thea, iz razglednic iz tridesetih let prejšnjega stoletja, pa tudi iz solidno izdelanih Alminih rastlinskih akvarelov. Popotnim dnevnikom je za lažjo orientacijo dodan Almin (ali morda Thein?) ročno narisani zemljevid potepanj po krajih, ki so izvirno zapisana še z nemškimi krajevnimi imeni iz časov habsburške monarhije.
Popotni dnevniki bodo v letu 2023 izšli v slovenskem prevodu pri Celjski Mohorjevi družbi in v nemškem izvirniku pri Celovški založbi Drava.
Pričujoča digitalna zbirka predstavljala izseke iz Popotnih dnevnikov Alme M. Karlin, ki smo jih dopolnile z originalnimi fotografijami iz popotnih dnevnikov in mestoma tudi s sorodnim slikovnim gradivom iz drugih institucij.
Almini popotni dnevniki bodo zagotovo zanimivo branje tako za ljubitelje literature kot tudi za zgodovinarje, geografe, popotnike in seveda pohodnike ter vse ljubitelje narave. Tako knjiga kot razstava kar kličeta po tem, da tudi sami vzamemo pot pod noge in podoživimo ter na novo odkrijemo lepote domačih krajev. V počasnem tempu, peš, (po)doživeto, z lokalno kulinariko, tudi s kakšnim literarnim odlomkom iz Alminih popotnih dnevnikov. Hoja in literatura z roko v roko namreč že od nekdaj sodita k najlepšim in najbolj intenzivnim popotniškim doživetjem. Ne verjamete?
Jerneja Jezernik
