skok na glavno vebino izjava o dostopnosti

Podružnična šola Leše

O Lešah

O kraju Leše so začeli govoriti že leta 1818, ko se je tam mudil dunajski magistratni nameščenec Blaž Mayer. Bil je na dopustu pri svojem prijatelju, posestniku Kresniku. Po naključju je odkril nahajališča premoga. Leta 1820 so začeli kopati premog. Na Lešah se je razvil največji koroški premogovnik. Leta 1855 je bilo v njem zaposlenih 720 delavcev. Tedanji lastniki premogovnika so začeli graditi bivališča za rudarje. Bila so lesena in v njih so živeli skupaj možje, žene in otroci. Za »purgarje« pa so postavili nekaj lepih hiš, ki še danes krasijo vas. Zgradili so tudi mogočno restavracijo, zraven nje hišo za učitelja, bolnišnico in šolo. Na cerkev so pozabili.

Na griču nad Lešami pa stojita kar dve cerkvi, cerkev sv. Ane in cerkev sv. Volbenka, ki imata zgodovinsko vrednost. Na Janževem posestvu, kjer so še vidne ruševine, naj bi stal nekoč grad. Tam sta živeli dve hčerki, ki sta hoteli imeti vsaka svojo cerkev. Stara pripovedka pravi, da so cerkvi zidali ajdi.

Po priključitvi Avstrije k Nemčiji so se tudi na Lešah pojavile protifašistične sile. Leta 1885 je bil na Lešah punt rudarjev. Zaradi slabega gospodarjenja je leta 1918 šel rudnik v konkurz. Rudarji so začeli odhajati v Francijo, Holandijo in Belgijo. Ostalo jih je približno 150, saj zaradi družin niso mogli po svetu. Ti rudarji so organizirali zadrugo, poimenovali so jo Rudarska zajednica. Ker niso imeli materialnih sredstev, je tudi ta kmalu propadla. Leta 1939 so zaprli še zadnjo jamo in tako je leški rudnik po 120 letih delovanja dokončno usahnil. Rudarji so ostali brez dela. Vendar pa Lešani kljub pomanjkanju niso mirovali. Aktivno so sodelovali v kulturno-prosvetnem društvu Svoboda. Imeli so svoj tamburaški zbor in dramsko skupino, ki je pripravila štiri predstave na leto. Pokojni učitelj Karel Doberšek je učil Lešane o Marxovih in Leninovih idejah. Okupacijo so dočakali v strahu za svoja življenja. Na Lešah so se hitro pojavili prvi partizani in pri zatiranih rudarjih našli zatočišča. Nemci so imenovali Leše »banditendorf«. Karla Doberška so izselili v Srbijo. Druge zavedne krajane so usodnega dne leta 1941 zaprli, odpeljali v Begunje, nekatere med njimi ustrelili. Precej so jih odpeljali v taborišča, od koder so se vrnili le redki.

Po osvoboditvi so Leše ponovno oživele. Vas so začeli obnavljati. Ko so dobili elektriko, so jo napeljali v borne lesene bajte. Lotili so se tudi vodovoda. Vsaka hiša je dobila vodo, prej pa so bili le trije vodnjaki v vasi. Sledi o nekdanjem rudniku so začele počasi izginjati. Stare lesene bajte so nadomestili novi domovi. Ljudje so se začeli zaposlovati v bližnjih krajih. Nekdanjo »pozivalnico« so preuredili v trgovino. Kar je še vidnega od nekdanjih Leš, je nadzidek nad trgovino. Tu je bil tudi oddelek osnovne šole. Pouk je potekal izmenično v dveh oddelkih.

Temeljni kamen za novo šolo so postavili 13. marca leta 1982. Dne 27. novembra 1982 so krajani dočakali odprtje nove šole.

Per saperne di più

Opzioni di filtraggio

Ricerca

Tipo di contenuto

Categorie
Categorie
Categorie
Categorie
Categorie

Scelta della regione


2008 - 2024 © KAMRA, Production: TrueCAD d.o.o.