Kruh je eno od najpogostejših živil na svetu in postal je del našega vsakdana. Pot od divjih trav do prvega kruha je trajala več tisočletij in je tesno povezana z razvojem človeške družbe.
Pred več kot 20.000 leti, v obdobju zgornjega paleolitika (starejša kamena doma, 20.000–12.000 pr. n. št.), ljudje še niso obdelovali zemlje. Preživljali so se z lovom, ribolovom in nabiralništvom ter nabirali semena divjih trav, prednic današnje pšenice in ječmena. Arheološke raziskave kažejo, da so lovci in nabiralci že pred približno 14.400 leti iz grobo zmletih divjih žit pripravljali prve ploščate kruhke, kar pomeni, da je kruh nastal več tisoč let pred razvojem poljedelstva (Arranz-Otaegui idr. 2018). Šele v neolitiku, okoli 10.000 pr. n. št., so začeli žita načrtno gojiti, kar je omogočilo nastanek prvih stalnih naselij in razvoj kmetijstva.
Danes si težko predstavljamo koliko dela je bilo potrebno za pripravo hrane iz teh semen. Prav iz opazovanja narave, zbiranja izkušenj in številnih poskusov se je postopoma razvila ena od najpomembnejših prehranskih navad v zgodovini človeštva – priprava kruha.
Zrna ni bilo mogoče preprosto pojesti. Sprva so jih jedli surova ali jih pražili nad ognjem. Takšna priprava je izboljšala okus in olajšala prebavo. Potem so ljudje postopoma ugotovili, da lahko iz zdrobljenih zrn pripravljajo bolj nasitno hrano. Sledeč arheološkim raziskavam v različnih prazgodovinskih najdiščih sklepamo, da so uporabljali kamnita orodja za mletje, t. i. žrmlje, stara več kot 10 tisočletij. To dokazuje, da so ljudje že zelo zgodaj poznali postopke drobljenja in predelave zrn. Mletje je bilo zelo zahtevno delo, vendar je omogočilo pripravo novih vrst hrane, ki je prej niso poznali.
Nekateri raziskovalci danes menijo, da so bila prav ta divja žita eden od razlogov, da so se posamezne skupine ljudi začele dalje časa zadrževati na istih območjih – tam kje je žita bilo dovolj, ni bilo potrebe za selitvami. Tako so nastajale prve bolj stalne skupnosti, kar je pozneje vplivalo na razvoj poljedelstva in nastanek prvih naselij tudi na Primorskem.
ZAČETKI PEKE KRUHA V VIPAVSKI DOLINI
V zgodnji in srednji bronasti dobi (2. 000 pr. n. št) sta bili v Vipavski dolini osnovni žitarici pšenica in ječmen, medtem ko je postalo proso ključno v pozni bronasti dobi (Vinazza, Fabec, Sakara 2022: 18). Prvi poljedelci so v Vipavski dolini dokumentirani v začetku bronaste dobe, ko so si v povodju reke Vipave postavili stalna celoletna ali pa občasna – sezonska bivališča v povezavi s selitvijo čred.
V sredini 2. tisočletja pr. n. št. so se v Vipavski dolini pojavila prva stalna utrjena naselja – gradišča (Bratina 2014). Podobna naselja so bila značilna tudi za Kras, Istro, Posočje in širši severnojadranski prostor. Njihov nastanek priča o stalnejši poselitvi, razvoju poljedelstva, živinoreje in trgovskih povezav s Sredozemljem ter severno Italijo (Slabšak 1999; Mikuž 2015; Laharnar in Turk 2017).
Najstarejši dokazi o gojenju žit na območju Vipavske doline izvirajo iz arheobotaničnih raziskav peloda in rastlinskih ostankov. Neposrednih arheobotaničnih raziskav zrn za Vipavsko dolino za zdaj še nimamo, v bližnjem gradišču v Štanjelu pa so bili arheologi uspešni pri datiranju zrn navadnega prosa (Fabec, Vinazza, 2014: 595–602). V Posočju, naselbini Most na Soči, je bil najden skupek prosenih zrn, za katere domnevajo, da gre za proseno kašo, morda tudi za prve oblike kruha (Vinazza, Fabec, Sakara 2022: 18). Na Taboru nad Vrabčami pa so bile najdene prenosne majhne peči za pripravo hrane (Vinazza 2021:191–192), zlasti peko kruha, mesa, kuhanje hrane v posodah ipd. (Vinazza, Fabec, Sakara 2022: 12). Ker so med prazgodovinskimi naselbinami potekale trgovske in kulturne povezave, lahko domnevamo, da so tudi prebivalci Vipavske doline že v bronasti oziroma železni dobi poznali prve oblike priprave kruha.
Prvi kruhi niso bili podobni današnjim hlebcem. Med nabiranjem žita so ljudje opazili, da se semena s kamnom lahko zdrobijo. Potem so začeli uporabljati posebne kamne za mletje – žrmlje, ki so jim omogočili učinkovitejšo predelavo zrn. Prva moka ni bila podobna današnji beli pšenični moki – bila je groba, temnejša in je verjetno vsebovala delce drugih rastlinskih ostankov. Kljub temu je predstavljala pomembno inovacijo, ker je omogočila pripravo bolj raznolike hrane. Ko so zdrobljena žita zmešali z vodo, so najprej pripravljali različne kaše. Postopoma pa so ugotovili, da lahko iz gostejše mase oblikujejo ploščate pogače, ki so jih spekli na vročem kamnu ali v žerjavici. Tako so nastale prve oblike kruha (Arranz-Otaegui idr. 2018).
