Ob snemanju dokumentarnega filma Belega kruha ne sme zmanjkati (Fakin Bajec, Juvan in Vodopivec 2022) je starejša krajanka iz Ajdovščine z zaskrbljenostjo dejala: »Tako se bojim, da bo spet kakšna vojna, ker takrat najprej zmanjka kruha, najprej …«. Film je nastajal prav v času začetka vojne med Rusijo in Ukrajino. Tedanji dogodki so v sogovornici obudili boleče spomine na drugo svetovno vojno, ki jo je doživela na lastni koži. Njene besede razkrivajo, da kruh v času vojn ni le osnovno živilo, temveč tudi simbol preživetja in upanja.
Kako pomemben je bil kruh v vojnih letih? Kako so matere in babice ob zaprtih trgovinah ter pomanjkanju kvasa poskrbele, da družina ni ostala lačna? Kako so varčevali z moko? Kaj so nam na ta vprašanja povedali prebivalci Vipavske doline?
Sogovornica iz Ajdovščine se je spomnila krompirjevega kruha:
»Ker med vojno ni bilo moke, so skuhali krompir, ga zmečkali in dodali v testo. To je bil kruh revežev, kruh iz stiske. Če nisi imel drugega, je bilo pač to. Če si lačen, je vse dobro. Šlo je predvsem za to, da si napolnil želodec.«
Po pripovedovanju sogovornikov so krompirjev kruh pekli tudi v Podnanosu, Vipavi in Vrhpolju, nekoliko manj pa v Ajdovščini, kjer po njihovih besedah revščina ni bila tako izrazita. Danes krompirjev kruh velja za kulinarično posebnost, kar se odraža tudi v njegovi višji ceni.
Podobno velja za kruh iz droži, ki po besedah starejših sogovornic »ni nič novega«. Med vojno, ko kvasa ni bilo mogoče kupiti, so ga pripravljali iz vinskih kvasovk. Sogovornica iz Dornberka je pripovedovala:
»Kruh iz droži ni nič novega. Ves čas vojne smo doma uporabljali hlebčke, narejene iz droži. Jeseni, ko se je mošt penil, so pobrali peno, jo zmešali z moko, oblikovali majhne hlebčke in jih posušili. To je bil kvas za eno peko kruha. Pred uporabo so ga namočili v vodi, da se je zmehčal, nato pa so ga zamesili skupaj z moko. Ne spomnim se, da bi posebej pripravljali kvasec. Kvas so vedno dali kar med moko in zamesili testo. Ne spomnim se več, ali so ga zamesili že dan prej in koliko časa je vzhajalo. V času vojne, vsaj tri leta, kvasa ni bilo in pomagali smo si samo na ta način.«
Pomanjkanje moke ni bilo značilno le za vojna obdobja, temveč tudi za leta slabih letin. Da bi moko prihranili, so ji ponekod primešavali kuhan krompir. V višje ležečih vaseh, kot je Sanabor, pa so pri peki koruznega kruha pšenično moko nadomeščali z rženo moko ali celo z zmletimi rožiči.
Tudi po drugi svetovni vojni kruha več let ni bilo mogoče prosto kupiti. Zaradi hude revščine so ga družine večinoma pekle doma, moko pa so pridobivale z živilsko nakaznico oziroma tešero. Razmere so se začele postopoma izboljševati šele v šestdesetih letih 20. stoletja. Socialistična oblast se je dobro zavedala, da kruh med prebivalstvom ni pomenil le osnovnega živila, temveč tudi simbol socialne varnosti in uspešnosti države. Zato belega kruha ni smelo zmanjkati, saj bi njegovo pomanjkanje pomenilo ne le gospodarsko stisko, temveč tudi izgubo zaupanja ljudi v sistem.
