Poleg Meningove pekarne je bila v Ajdovščini poznana tudi Ruštjeva pekarna (v Rustjevi hiši kruha), ki se je nahajala v neposredni bližini Pilonove pekarne (danes Pilonove galerije). Vodila jo je družina Rustja, njen prvi lastnik v času med svetovnima vojnama je bil Anton Rustja.
Pilonova in Ruštjeva pekarna, so po arhivskih podatkih med seboj sodelovale in se skupaj borile za cene kruha, ki so jih morali potrditi na Ajdovski občini. Po pripovedovanju so pekli navadni, črni kruh, beli kruh, maslen – pleten kruh, bige – žemljice, rogljičke in drugi drobiž.
Ko so se politične in gospodarske razmere tik pred drugo svetovno vojno izostrile, niso več prodajali drobiža. Sogovornica iz Ajdovščine se je spominjala: »V štiridesetih letih ni bilo več žemljic. Bile so le dve vrsti kruha. Črn in bel. To je veljalo za Pilonovo in Ruštjevo pekarno. Dobilo se je tudi enoten kruh – črn kruh z malo otrobov. Bile so štruce, bil je dober kruh. Proti koncu 50 let 20. stoletja pa so ponovno začeli peči in prodajati kifelčke in žemljice. Potem so bile znane tudi ajdovske kremšnite, ki so jim rekli paštekreme« (Fakin Bajec 2020)
V spominih sogovornikov iz Ajdovščine je tudi ostala navada, da so iz okoliških hiš v pekarno nosili peč testo kruha.
»Poleti nam je mama zamesla kruh in nam dala v culco in smo nesli v pekarno peč. Dali so nam en papir, gor so bile številke. Eno številko smo prinesli domov, drugo so dali na culco. To je bilo včasih, bolj poleti, ko mama ni hotela doma kurit. /…/ Zgodilo se je lahko enkrat ali dvakrat na leto, ko sem bila grozno pridna, me je teta peljala s sabo v pekarno in mi je kupila tisti rogljičk. Bil je malo zvit in na vrhu je bil potresen s cukrom. Bil je maslen« (Fakin Bajec 2020).
Po vojni so Ajdovci v pekarne nosili tudi peč potice.
