Gost 43. srečanja v nizu mesečnih večernih klepetov z »Zanimivimi Izolani« je bil Remigio Grižonič.
Mizar in restavrator Remigio Grižonič svoj navdih izpoveduje tudi z ustvarjanjem umetniških fotografij. Rodil se je leta 1948 v Izoli, Vili Drioli, nato se je družina preselila v San Simon, kjer je bilo življenje nekoč drugačno od današnjega. Srečanje s fotografijo je bilo naključje, iz katerega se je rodila strast. Kot 9-letni fantič je namreč pomagal arheologu pri izkopavanjih v San Simonu. Arheolog si je predmete, ki jih je našel, navadno skiciral, pri odkritju mozaika pa je posegel po fotoaparatu in takrat je pri Remigiu »preskočila iskrica«. To je bila njegova prva učna ura fotografije in fotografija je v letih, ki so sledila, postala njegov način izražanja.
Nekega septembrskega dne v zgodnjih šestdesetih je Remigio Grižonič šival ribiške mreže. Njegovi prijatelji so iz morja vlekli barko, ko je neki možakar vprašal, ali vedo, koliko konjskih moči je bilo potrebnih za ta napor? Remigio je vsoto izstrelil kot iz rokava in s tem naredil močan vtis na tega možakarja, Mirana Blažino, ki je tisti dan sicer v njem videl kovača, že naslednji dan pa mizarja. Tako se je začela njegova pot mizarskega mojstra. Po zaključeni vajeniški šoli, je nadaljeval šolanje na Srednji tehniški šoli lesne smeri v Novi Gorici in postal kvalificiran mizar. Njegova želja je bila, da bi študiral arhitekturo, podjetje Meblo mu je celo odobrilo štipendijo za študij arhitekture v Ljubljani, vendar je Remigio v želji, da bi študij nadaljeval na Akademiji lepih umetnosti v Benetkah, štipendijo zavrnil. Zaradi nekega mednarodnega incidenta tistega leta v Benetkah ni bilo vpisa, kar je pomenilo, da je Remigio svojo pot nadaljeval in nadgrajeval v izolski Opremi, ki je bila v sedemdesetih letih eno vodilnih in svetovno cenjenih podjetij v izdelovanju interjerjev za hotele, jahte in druge notranje prostore. V tem podjetju je bil tudi nagrajen kot inovator. V poznih osemdesetih pa je začutil, da potrebuje lastno pot in tako je ustanovil svoje podjetje »Pinocchio«, kjer še danes iz lesa ustvarja po meri izdelano pohištvo.
Pripravila Ksenija Orel
Nekega septembrskega dne v zgodnjih šestdesetih je Remigio Grižonič šival ribiške mreže. Njegovi prijatelji so iz morja vlekli barko, ko je neki možakar vprašal, ali vedo, koliko konjskih moči je bilo potrebnih za ta napor? Remigio je vsoto izstrelil kot iz rokava in s tem naredil močan vtis na tega možakarja, Mirana Blažino, ki je tisti dan sicer v njem videl kovača, že naslednji dan pa mizarja. Tako se je začela njegova pot mizarskega mojstra. Po zaključeni vajeniški šoli, je nadaljeval šolanje na Srednji tehniški šoli lesne smeri v Novi Gorici in postal kvalificiran mizar. Njegova želja je bila, da bi študiral arhitekturo, podjetje Meblo mu je celo odobrilo štipendijo za študij arhitekture v Ljubljani, vendar je Remigio v želji, da bi študij nadaljeval na Akademiji lepih umetnosti v Benetkah, štipendijo zavrnil. Zaradi nekega mednarodnega incidenta tistega leta v Benetkah ni bilo vpisa, kar je pomenilo, da je Remigio svojo pot nadaljeval in nadgrajeval v izolski Opremi, ki je bila v sedemdesetih letih eno vodilnih in svetovno cenjenih podjetij v izdelovanju interjerjev za hotele, jahte in druge notranje prostore. V tem podjetju je bil tudi nagrajen kot inovator. V poznih osemdesetih pa je začutil, da potrebuje lastno pot in tako je ustanovil svoje podjetje »Pinocchio«, kjer še danes iz lesa ustvarja po meri izdelano pohištvo.
Pripravila Ksenija Orel
