Zemljevid  

Mestno pristanišče Piran

Mestno pristanišče Piran je že od nekdaj eden od simbolov tega obmorskega mesta.

Preberi več
Piransko pristanišče leži na severni strani mesta. Sestavljeno je iz dveh delov, zunanjega in notranjega bazena (Navtični vodnik…, 2005). V zunanjem delu pristanišča je bila globina morja večja, zato je bilo to primerno sidrišče za večje trgovske in vojaške ladje (Bonin, Hoyer, Terčon, 1993). Nekoč se je pristanišče zajedalo še globlje v polotok. Notranje pristanišče (mandrač, mandracchio) je zavzemalo skoraj vso površino današnjega Tartinijevega trga in je predstavljalo pomembno sestavino pristanišča (Bernik, 1968). Zaradi plitvejše globine morja so imeli tu svoje jadrnice ter ladje zasidrane meščani Pirana (Bonin, Hoyer, Terčon, 1993).
Prva poročila o pristanišču segajo v leto 1483 (Bernik, 1968). V času nadvlade Beneške republike je prav po zaslugi pristanišča Piran postal pomembno stičišče poti med severno Istro in ostalimi kraji na jadranski obali. Hkrati je bila odprta pot v čezmorske dežele, razvita je bila trgovina s soljo, oljem, vinom in ribami, pa tudi živahen potniški promet. Po propadu Beneške republike in vzponu Trsta je pomorski promet v Piranu izgubil na rasti, a popolnoma izginil ni nikoli (Bonin, Hoyer, Terčon, 1993).
Zunanje pristanišče je bilo skozi stoletja podvrženo več razvojnim stopnjam. Po letih 1343, 1540 in 1791 se je ena večjih zgodila v letih 1893 in 1894, ko so podaljšali zunanji pomol za 90 metrov ter z zgraditvijo še dveh pomolov del zunanjega pristanišča spremenili v zaprto pristanišče. Hkrati je z zasutjem mandrača pomen izgubil tudi dvižni most, zgrajen leta 1578, ki je povezoval mandrač z zunanjim pristaniščem, zato so ga porušili (Bernik, 1968).
Stare razglednice, večinoma z začetka 20. stoletja, predstavljajo pomemben vpogled v zgodovino razvoja piranskega pristanišča.

Aleš Majer
Mestna knjižnica Piran – Biblioteca civica Pirano
 

Viri:

Bernik, S. (1968). Organizem slovenskih obmorskih mest : Koper, Izola, Piran. Ljubljana: Mladinska knjiga ; Piran: Medobčinski zavod za spomeniško varstvo.

Navtični vodnik slovenskega morja in obale (2005). Ljubljana: Ministrstvo za promet Republike Slovenije.

Bonin, F. , Hoyer, S. A., Terčon, N. (1993). Piransko pristanišče: od starega mandrača do današnje podobe. Piran: Pomorski muzej »Sergej Mašera«.

Lokacija

Informacije

Kategorije

zgodovina

Avtor besedila

Aleš Majer

Datum objave

30.11.2011 00:00

Zadnja sprememba

16.01.2019 09:59

Možnost filtriranja

Iskanje

Tip vsebine

KATEGORIJE
KATEGORIJE
KATEGORIJE
KATEGORIJE

Organizacija

Partner

Spletni portal KAMRA uporablja piškotke za boljše delovanje strani in vodenje statistike ogledov. Več si lahko preberete tukaj.
se ne strinjam
se strinjam