Pomožni duhovnik in vodja civilne uprave v Črni na Koroškem
Kot kaplan je Alojzij Kuhar od 21. julija 1918 služboval v Črni na Koroškem in bil tam (s prekinitvijo od 11. aprila do 8. julija 1919) do 14. decembra 1919.31 Skoraj edine podrobnejše podatke o njegovi duhovniški službi v Črni lahko črpamo iz zapisa, ki ga je 11. 9. 1965 poslal Marjan Kolar, pisatelj in urednik Koroškega fužinarja, dr. Francu Sušniku. V zapisu je tudi prepis župnijskega seznama Alojzijevih pridig in pridig župnika v Črni na Koroškem:32
- »21. julij 1918: Prva pridiga v Črni.
- 10. oktober 1918: Imel obe pridigi, ker je ''župnik na begu pred razgrajači, ki so mu pretili s smrtjo''.
- 11. april 1919: Ni bilo nobene pridige niti službe božje – ''oba župnika v begunstvu''.
- 1. julij 1919: Prve besede vrnivšega župnika.
- 8. julij 1919: Alojz Kuhar se vrne.
- 14. december 1919: Zadnja Kuharjeva pridiga v Črni.«
Taki so Kuharjevi spomini na to obdobje:
»Prišel je konec imperija. Mi Slovenci smo takoj ustanovili Narodni odbor za področje in si nadeli dve najvažnejši nalogi, ki naj ju takoj izvedemo: 1. Zavarovati področje pred neredi, ki bi jih povzročili rudarji, če bi ropali po nemških skladiščih in grozili ''ustanoviti republiko''. Prav tako smo morali poskrbeti za hrano za prebivalstvo ... Delovali smo z ''Narodno gardo'' 24 fantov, ki so se pravkar vrnili s fronte in se ponudili služiti ''novemu režimu''. Zavili smo s slovenskimi barvami njihove avstrijske vojaške čepice in naša ''narodna vojska'' je bila pripravljena na vse. 2. Druga naloga, ki smo si jo nadeli, je bila ''okupirati'' čimveč obmejnega ozemlja za našo bodočo svobodno državo. V tem smo imeli srečo, kajti ena izmed glavnih železniških prog iz Tirolske je vodila skozi naše področje … Naša ''narodna vojska'' je polagoma narasla na 120 mož … Širili smo mejo proti zahodu in severu in vzpostavili svojo civilno in vojaško upravo. Jaz sem postal major za področje, kjer sem prej služil kot pomožni duhovnik. Kot major sem bil vodja civilne uprave, vodja poštnega urada, cenzor, poveljnik krajevne sile dvanajstih mož in šef kontrole nad važnimi svinčenimi rudniki na tem področju.«33
Tako so se v Mežiški dolini hrabro držali do srede decembra 1918, ko so vzpostavili zvezo z narodno slovensko vlado v Ljubljani. Januarja naslednje leto pa je nova vojaška komanda v Ljubljani k njim poslala svoj vojaški oddelek in prevzela kontrolo. Kuhar piše: »Obdržali smo narodno ozemlje, vzpostavili red in nahranili prebivalstvo. Prepričani smo bili, da je bil to velik uspeh.«34
Do maja 1919 se je borba med slovensko narodno vojsko in nemškimi domačimi stražami še kar nadaljevala. Slovenci so napadli proti severu, proti Celovcu, tedaj pa so nemške straže s pomočjo Italijanov naredile protiofenzivo in Slovence potisnile daleč nazaj. Alojzij Kuhar se spominja: »Takrat sem moral prvič bežati. Naš cilj je bila Ljubljana, kjer so nam zagotovili, da Slovenci pripravljajo protiakcijo in da je na poti proti severu celo oddelek srbske vojske, ki bo okupiral mejo in se spopadel z Nemci.« In res se je protiofenziva pričela 28. maja 1919. Kuhar se je vrnil domov na področje svojega »dušnopastirstva« na čelu vojaškega oddelka, v katerem je bila polovica Slovencev in polovica Srbov.
_______
[31] Kuhar v svoji avtobiografiji enkrat zapiše tudi tako: »V avgustu 1918 sem bil imenovan kot pomožni duhovnik v nekem premogovnem področju.« Kuhar, Alojzij: Avtobiografija. V: Pogledi, glasilo inštituta Studia slovenica, št. 42 - 43, november 2000, str. 3.
[32] Rokopisni oddelek Koroške osrednje knjižnice dr. Franca Sušnika.
[33] Kuhar, Alojzij: Avtobiografija. V: Pogledi, glasilo inštituta Studia slovenica, št. 42 - 43, november 2000, str. 3 - 4.
[34] Prav tam, stran 4.
[35] Prav tam, stran 4.
Kazalo
- Ddr. Alojzij Kuhar, zamolčani rodoljub
- Od zibelke do groba
- Karantanske korenine Kuharjeve rodbine
- Alojzijevo otroštvo
- Celovška gimnazija
- Celovško bogoslovje
- Pomožni duhovnik in vodja civilne uprave v Črni na Koroškem
- Pariz prvič
- Pariz drugič – vmes služba v Salisburyju v Angliji
- Urednik Slovenca
- Državni udar in razburljivi dnevi po njem
- Beg iz Beograda aprila 1941
- Nazadnje le onstran meje - v Grčiji
- Proti Egiptu: Aleksandrija in Kairo
- Preko Palestine in Izraela okoli Afrike in čez Atlantik v London
- London 1941–1944: v službi pri jugoslovanski emigrantski vladi
- Kuharjevi govori slovenskim domobrancem in različni odmevi nanje
- Odmevi na Kuharjeve govore
- London 1945–1949: Kuharjeva druga doktorska disertacija
- Kuharjevo življenje v zdravilišču Warley in velika navezanost na dom in domače
- V Ameriko za vodjo tiskovnega urada za begunce iz Jugoslavije
- Zadnja leta: bolezen in nepotešeno hrepenenje po domačem kraju
- Kuharjev govor za spominsko proslavo v New Yorku
- Nenadna Kuharjeva smrt
- Med kladivom in nakovalom
- Korenine idejno politične naravnanosti bratov Kuhar
- Nekatera drobna nesoglasja z bratom Vorancem
- Koroška v intimnih doživljanjih ddr. Alojzija Kuharja
- Kotlje in Hotuljci v spominih Alojzija Kuharja
- Velika navezanost na prvi lastni dom – Prežihovo bajto
- Pokroviteljski odnos do brata Avgusta
- Prevod Kuharjeve doktorske disertacije
- Milesova poročila in Poglavje iz tragedije koroških Slovencev
- Zanimivosti iz ohranjene korespondence naslovljene na dr. Alojzija Kuharja
- Krek, Kuhar in slovensko domobranstvo
- Sklepne misli
- Literatura in viri
- Rokopisno gradivo ddr. Alojzija Kuharja
- O avtorjih
- Od zibelke do groba
