Zobčeva ulica v Novem mestu se od leta 1993 imenuje po profesorju kemije in naravoslovja Ivu Zobcu. Pred tem je bila del ulice Muhaber. Potek: zadnji levi odcep pred železniško progo proti Mirni Peči. Obsega 14 hišnih številk.
Ivo Zobec je bil rojen 11. marca 1897 v Prigorici pri Ribnici na Dolenjskem staršema, ki sta bila oba iz Novega mesta. Osnovno šolo je obiskoval v Dolenji vasi in v Novem mestu. Na novomeški gimnaziji je leta 1917 maturiral, vendar je moral takoj po maturi na bojišča prve svetovne vojne. V Pragi je leta 1923 diplomiral iz agronomije, na Karlovi univerzi je poslušal tudi predavanja iz naravoslovnih predmetov (biologija, kemija in fizika) in iz njih kasneje v Beogradu opravil profesorski izpit.
Strahote, ki jih je spoznal v času prve svetovne vojne, so ga privedle med pristaše in zagovornike humanistov, ki so se združevali pod zastavo Rdečega križa. Ideja, naj bo človek človeku človeški, ga je vodila na vsej življenjski poti. Vseskozi je bil zelo vnet aktivist Rdečega križa. Bil je podpredsednik Rdečega križa in predsednik okrajnega odbora te humanitarne organizacije. Na tem področju je bil aktiven tudi v pokoju. V sklopu novomeškega Rdečega križa je opravil vrsto predavanj o razširjenosti in škodljivosti alkoholizma pri nas, o pravilni prehrani, javni higieni, pravilnem oblačenju … Za prizadevanja v boju proti alkoholizmu je dobil zvezno in republiško priznanje.
Poučeval je na gimnaziji v Novem mestu (1923-1930) in na kmetijski šoli na Grmu. Nekaj časa je delal kot kmetijski inženir na državnem posestvu v Belju. Nato je bil do začetka druge svetovne vojne ravnatelj gimnazije v Murski Soboti. Po vojni je služil kruh na učiteljišču v Čakovcu, na gimnaziji v Brežicah in potem do upokojitve na gimnaziji (1953-1954 in 1965-1969) in učiteljišču v Novem mestu. Bil je predsednik Društva profesorjev in učiteljev in se je z neverjetno odločnostjo potegoval za pravice prosvetnih delavcev v družbi. Bil je priljubljen predavatelj in močna pedagoška osebnost.
Pomembna je tudi njegova publicistična dejavnost. Že pred vojno je pisal v Profesorski glasnik o pedagoški izobrazbi srednješolskih profesorjev. V letih od 1930 do 1957 je objavil štiri učbenike kemije za srednje šole, ki so bili večkrat ponatisnjeni. Članke z najrazličnejših področij je objavljal v Glasniku jugoslovanskega profesorskega društva, Dolenjskem listu, Poročevalcu, Tedenski tribuni.
Leta 1966 je za svoje vsestransko delo prejel najvišje priznanje Dolenjske – Trdinovo nagrado. Umrl je 5. decembra 1990 v Mariboru.
Strahote, ki jih je spoznal v času prve svetovne vojne, so ga privedle med pristaše in zagovornike humanistov, ki so se združevali pod zastavo Rdečega križa. Ideja, naj bo človek človeku človeški, ga je vodila na vsej življenjski poti. Vseskozi je bil zelo vnet aktivist Rdečega križa. Bil je podpredsednik Rdečega križa in predsednik okrajnega odbora te humanitarne organizacije. Na tem področju je bil aktiven tudi v pokoju. V sklopu novomeškega Rdečega križa je opravil vrsto predavanj o razširjenosti in škodljivosti alkoholizma pri nas, o pravilni prehrani, javni higieni, pravilnem oblačenju … Za prizadevanja v boju proti alkoholizmu je dobil zvezno in republiško priznanje.
Poučeval je na gimnaziji v Novem mestu (1923-1930) in na kmetijski šoli na Grmu. Nekaj časa je delal kot kmetijski inženir na državnem posestvu v Belju. Nato je bil do začetka druge svetovne vojne ravnatelj gimnazije v Murski Soboti. Po vojni je služil kruh na učiteljišču v Čakovcu, na gimnaziji v Brežicah in potem do upokojitve na gimnaziji (1953-1954 in 1965-1969) in učiteljišču v Novem mestu. Bil je predsednik Društva profesorjev in učiteljev in se je z neverjetno odločnostjo potegoval za pravice prosvetnih delavcev v družbi. Bil je priljubljen predavatelj in močna pedagoška osebnost.
Pomembna je tudi njegova publicistična dejavnost. Že pred vojno je pisal v Profesorski glasnik o pedagoški izobrazbi srednješolskih profesorjev. V letih od 1930 do 1957 je objavil štiri učbenike kemije za srednje šole, ki so bili večkrat ponatisnjeni. Članke z najrazličnejših področij je objavljal v Glasniku jugoslovanskega profesorskega društva, Dolenjskem listu, Poročevalcu, Tedenski tribuni.
Leta 1966 je za svoje vsestransko delo prejel najvišje priznanje Dolenjske – Trdinovo nagrado. Umrl je 5. decembra 1990 v Mariboru.
