Matija Maležič (r. 1916, Gorenja vas pri Ribnici, u. 2012 v Ljubljani) je bil predsednik Izvršnega odbora Mestnega ljudskega odbora Ljubljana med letoma 1948 in 1951. Na to funkcijo je bil izvoljen 9. aprila 1948, kakor so poročali v vestniku OF Ljubljane Gradimo. Nasledil je književnika in gledališkega kritika Frana Albrehta.
Matija Maležič je končal Tehniško srednjo šolo v Ljubljani in opravil maturo na gimnaziji. Poleg predsedništva Izvršnega odbora MLO je bil tudi tajnik mestnega odbora Osvobodilne fronte (OF) in komiteja Komunistične partije Slovenije (KPS). S tem sta bili tudi formalno združeni mestna upravna in politična oblast. Sedež predsednika je bil začasno preseljen z Magistrata na Kresijo.
Vodenje MLO
V času Maležičevega vodenja IO MLO Ljubljane je mesto prevzemalo podržavljena podjetja in trgovine na lokalni ravni. Začeli so skrbeti za razvoj mestnega gospodarstva. Krepila so se poverjeništva za gospodarstvo, ki so delovala kot neposredni upravniki mestnih podjetij.
Matija Maležič je novembra 1948 v Poročilu Mestnega komiteta KPS zapisal:»Druga nacionalizacija maja 1948, ki je predstavljala dopolnitev prve [konec leta 1946] je bila nadaljnji korak na poti k ukinitvi izkoriščanja človeka po človeku. Po naprej pripravljenem načrtu je bilo v nekaj urah prevzetih v Ljubljani 136 podjetij in ustanov, in sicer: 30 kovinskih podjetij, 9 tekstilnih, 15 živilskih, 1 usnjarsko, 4 žagarska, 5 grafičnih, 9 lesnih, 1 prevozniško, 7 podjetij kemične industrije, 2 podjetji radio-industrije, 3 pekarne, 9 podjetij gradbenega materiala, 5 hotelov, 11 vinskih kleti, 20 skladišč, 2 zavarovalnici, 2 sanatorija in 1 kinematograf. Ob tej nacionalizaciji so prešle v ljudsko last tudi vse nepremičnine, ki so bile v lasti tujih državljanov. Druga nacionalizacija je predvsem okrepila naše mestno (lokalno) gospodarstvo …«
V obdobju med 1948 in 1951 so ustanavljali nova podjetja, med njimi Rafinerijo dragih kovin, Volnenko, Avtotaksi, Cesto-gradnjo, Komunalno banko, Mestno kafilerijo, Dekor in Umetnino leta 1948, Elektrostrojno podjetje Tiki Ljubljana je začelo z delom 1950. Ustanavljali so tudi obrtno-podjetniške in obrtne nabavno-prodajne zadruge.
Največji del mestnega proračuna so namenjali gradnji stanovanj: leta 1948 je bilo za to namenjenih kar 45 % vseh naložb. V Šiški so gradili stanovanjsko kolonijo, mesto se je širilo proti Šentvidu in Ježici. Še vedno so gradili v Savski koloniji in na Ambroževem trgu. Na veliki parceli za ljubljansko kurilnico ob Robbovi ulici so začeli graditi stanovanja za železničarje. V Tomačevem, Zalogu, Sneberju in drugod so gradili zadružne domove.
Pričeli so graditi Progo V. kongresa in zbiralni kanal za severni del Ljubljane. Proga V. kongresa je bila dvotirna, namenjena tovornemu prometu. Vodila je od Viča mimo Kosez in Št. Vida proti Ježici, tam pa so jo priključili na že zgrajeno traso do Črnuč in nato je vodila preko Save do Laz. Avgusta 1948 so med Prulskim mostom in odcepom Gruberjevega kanala od Ljubljanice odprli novo ljudsko kopališče. 22. oktobra 1948 je revija Tovariš objavila fotografije z gradbišča Poliklinike.
Obnavljali so komunalno in prometno infrastrukturo, polagali so tramvajske proge. Decembra leta 1948 so časopisi poročali o dograditvi Dolenjske ceste. Svečano odprtje ceste se je zgodilo 15. 12. 1948. Na odprtju so poudarili, da je pri gradnji sodelovalo 90.646 prostovoljcev iz mladinskih delovnih brigad ter drugih organizacij; prostovoljci so opravili 399.843 delovnih ur. Ko je Matija Maležič cesto odprl za promet, je proti Rakovniku odpeljal prvi tramvajski voz.
Februarja leta 1949 so na Kodeljevem odprli kino Triglav, v katerem so zadnjo predstavo predvajali leta 2001. Istega leta so ob Hajdrihovi ulici pričeli graditi poslopje Zveznega inštituta za električno gospodarstvo, pod Rožnikom so zidali študentsko naselje.
Januarja 1950 sta začela delovati Mestno gledališče ljubljansko ter Lutkovno gledališče. Objava o ustanovitvi je bila v vestniku OF Ljubljana Gradimo dne 13. tega meseca.
Poleti 1950 so časopisi pisali o predstavitvi novega regulacijskega načrta mesta Ljubljane. Oktobra leta 1950 so se v Ljubljani lotili prenavljanja prometnih površin: to je bil tako imenovani teden cest.
Marca 1951 so poročali, da bodo v Ljubljani začeli graditi novo mlekarno ob Podmilščakovi cesti ob kamniški progi. Del strojev za nov mlekarniški obrat je prispeval UNICEF. Investicijski načrt je predvidel 25 milijonov dinarjev za zidavo novega obrata.
Konec aprila leta 1951 so v časopisu poročali o dokončanju kanalizacijskih del na Streliški in Kopitarjevi ulici.
Arhivski dokumenti iz fonda MLO Ljubljana – Poverjeništvo za lokalni promet
Iz dokumentov fonda, ki se nanašajo na leti 1949 in 1950, izvemo, da so v Ljubljani tedaj kopali v velikem obsegu, in sicer za potrebe polaganja kabelske kanalizacije, telefonskih kablov in vodovoda. Sodelovali so podjetje Cesto-gradnja, Državne elektrarne Slovenije, Podjetje za razdeljevanje električne energije, Direkcija PTT – grupa za investicije, Poverjeništvo za komunalne gradnje – odsek za kanalizacijo in drugi.
Aprila leta 1949 so načrti predvidevali razširitev križišča Masarykova-Resljeva cesta, pri čemer so dela izvajali na zemljišču, ki je bilo last železniške uprave (šk. 6, fasc. 538).
Leta 1950 so bila predvidena naslednja dela:
Za kanalizacijo so kopali ob Tyrševi cesti, na Masarykovi, Maistrovi in Metelkovi ulici ter vse do šentpeterskega mostu; kanalizacijo so prav tako polagali v Št. Vidu, Vižmarjah, na Drenikovi in Celovški cesti.
Prekope za telefonski zemeljski kabel so nameravali položiti na Vodovodni cesti do Litostroja, na Gasilski cesti, Železnikarjevi, Verovškovi, Gasilski in Černetovi ulici, Ob Ljubljanici od Ambroževega trga, Povšetove, Štepanjske in Litijske ceste, na Opekarski cesti od Trnovskega pristana do Ceste na Log.
Za priključitev na mestni vodovod so predvidevali prekope ob Celovški cesti (Litostrojska-Šišenska), Obirski ulici, Brejčevi ulici, na Ambroževem trgu in v Zarnikovi ulici, na Levčevi ulici, kjer so zgradili študentsko naselje, na Robbovi ulici ter Vodovodni cesti (od vodarne Kleče do stadiona). Podrobnejše informacije se nahajajo v 3 škatli fonda ZAL LJU 474, fasciklu 176.
Dokumenti iz fascikla 550 (šk. 6) nam podajajo informacijo o načrtovanem prekopu cestišč za visokonapetostni električni kabel v Knafljevi, Šubičevi, Nunski ulici, na Erjavčevi cesti, v Gregorčičevi ulici in Gorupovi ulici vse do Aškerčeve ceste. Teren prekopa je vključeval tudi Ulico Josipine Turnograjske, Rimsko cesto, Dramo, križišče Gregorčičeve in Gradišča, Aškerčevo cesto. Za električni kabel so nameravali kopati tudi med Tavčarjevo, Cigaletovo, Beethovnovo ulico ter Cankarjevo cesto.
Vsebina fascikla št. 555 iz februarja 1950 poroča o načrtovani regulaciji ceste pri Fužinah.
Dokumenti iz fascikla 580 pripovedujejo o zahtevah stanovalcev Parmove ulice za ureditev prometa na tej cesti. V istem fasciklu najdemo še dokumente o tlakovanju Zaloške ceste in Domobranske ulice ter ureditvi Šlajmerjeve ulice.
