Westrova ulica predstavlja nekdanji del Šegove ulice, ki so ga leta 1993 preimenovali zaradi večje preglednosti. Imenuje se po Josipu Westru, profesorju in ravnatelju novomeške gimnazije. Ulica poteka med Šegovo in Volčičevo ulico pri železniški postaji v Kandiji. Ima 42 hišnih številk.
Josip Wester se je rodil 11. oktobra 1874 v Dolenjih Raduljah pri Bučki kot sin oskrbnika na gradu Radeljca. Osnovno šolo je obiskoval na Bučki, v Sodražici in Novem mestu, v Ljubljani pa je obiskoval klasično gimnazijo, na kateri je leta 1893 maturiral. V Gradcu je doštudiral slavistiko in klasično filologijo, hkrati se je usposobil za pouk telovadbe na srednji šoli. Nato je krajši čas služboval na gimnazijah v Ljubljani, Ptuju in Novem mestu, dokler ni dobil zaposlitve na II. državni gimnaziji v Ljubljani. Po prvi svetovni vojni je bil leta 1918 imenovan za ravnatelja gimnazije v Novem mestu, v letih 1921 do 1926 pa je bil višji šolski nadzornik v Ljubljani.
Bil je široko razgledan, dober pedagog in strokovnjak v prosvetnih vprašanjih, o čemer je veliko pisal. Napisal je brošuri O naši srednji šoli in Kriza srednje šole, sestavil učni načrt za slovenščino kot učni jezik na gimnaziji idr. Priredil je slovenske čitanke za 2., 3. in 4. razred srednjih šol. K stroki je prispeval tudi z vidika tematike telesne vzgoje. Del svojih šolskih in profesorskih let je opisal v knjigi Novomeški spomini, ki je z uvodom in opombami Janka Jarca izšla leta 1958.
Napisal je tudi veliko literarnozgodovinskih člankov in razprav. S članki o slovenski literaturi in zgodovini se je javljal že od študentskih let, kamor spadajo številne ocene slovenskih leposlovnih del, poročal pa je tudi o delu Slovenskega narodnega gledališča. Veliko je pisal je o delu in življenju Antona Aškerca, s katerim je prijateljeval.
Po upokojitvi se je posvetil planinstvu. Mnogo je potoval po domovini in tujini in spada med najboljše slovenske planinske pisatelje. Največ je objavljal v Planinskem vestniku. Sam ali v sodelovanju je objavil več knjig ali brošur na to temo (Iz domovine in tujine, Izbrani planinski in potopisni spisi …). Zbiral je podatke za slovensko planinsko zgodovino in uredil knjigo Baltazar Hacquet, prvi raziskovalec naših Alp.
Leta 1960 je prejel Trdinovo nagrado.
Umrl je 6. decembra 1960 v Ljubljani.
Bil je široko razgledan, dober pedagog in strokovnjak v prosvetnih vprašanjih, o čemer je veliko pisal. Napisal je brošuri O naši srednji šoli in Kriza srednje šole, sestavil učni načrt za slovenščino kot učni jezik na gimnaziji idr. Priredil je slovenske čitanke za 2., 3. in 4. razred srednjih šol. K stroki je prispeval tudi z vidika tematike telesne vzgoje. Del svojih šolskih in profesorskih let je opisal v knjigi Novomeški spomini, ki je z uvodom in opombami Janka Jarca izšla leta 1958.
Napisal je tudi veliko literarnozgodovinskih člankov in razprav. S članki o slovenski literaturi in zgodovini se je javljal že od študentskih let, kamor spadajo številne ocene slovenskih leposlovnih del, poročal pa je tudi o delu Slovenskega narodnega gledališča. Veliko je pisal je o delu in življenju Antona Aškerca, s katerim je prijateljeval.
Po upokojitvi se je posvetil planinstvu. Mnogo je potoval po domovini in tujini in spada med najboljše slovenske planinske pisatelje. Največ je objavljal v Planinskem vestniku. Sam ali v sodelovanju je objavil več knjig ali brošur na to temo (Iz domovine in tujine, Izbrani planinski in potopisni spisi …). Zbiral je podatke za slovensko planinsko zgodovino in uredil knjigo Baltazar Hacquet, prvi raziskovalec naših Alp.
Leta 1960 je prejel Trdinovo nagrado.
Umrl je 6. decembra 1960 v Ljubljani.
