Seidlova cesta v Novem mestu se od leta 1993 imenuje po naravoslovcu Ferdinandu Seidlu. Potek: od križišča pri Šmihelskem mostu do Ločenskega mosta. Obsega 59 hišnih številk. Od leta 1930 do 1955 se je ta cesta že imenovala po F. Seidlu, nato pa so jo preimenovali v Cesto herojev. V tem času se je po Seidlu imenovala kratka ulica od kavarne do frančiškanskega samostana (danes Frančiškanski trg).
Ferdinand Seidl se je rodil 10. marca 1856 v Novem mestu, očetu steklarju Ferdinandu in materi Alojziji roj. Kalčič. Očetovi predniki so bili iz Češke in več rodov steklarji. Po maturi na novomeški gimnaziji (1874) je v Gradcu študiral prirodopis, fiziko in matematiko.
Najprej je učiteljeval na meščanski šoli v Krškem, v tem času je že objavljal prve poljudne prirodoslovne članke. Od leta 1887 do 1915 je bil profesor na realki v Gorici, kjer je nasledil Frana Erjavca, pisatelja in naravoslovca. S preselitvijo v Gorico se je pričelo njegovo najbolj ustvarjalno obdobje. Po upokojitvi, ob pričetku prve svetovne vojne, se je preselil nazaj v Novo mesto, kjer je bival njegov mlajši brat, steklar in lastnik mlina. Nekaj časa je poučeval na tukajšnji gimnaziji in trgovski šoli. To obdobje je v večji meri posvetil proučevanju geologije Dolenjske in planinstvu. Zaslužen je za poimenovanje vrha Gorjancev v Trdinov vrh, pospešitev procesa zaščite gozdov na Gorjancih, v sklopu tega je bil zaščiten tudi studenec Gospodična.
Po ustanovitvi ljubljanske univerze so ga tja večkrat vabili, vendar je vse ponudbe odklonil. Bil je zelo plodovit pisatelj in širokega znanja, saj se je ukvarjal z meteorologijo in klimatologijo, seizmologijo, geologijo, filozofijo in pedagogiko ter pisal v domače in tuje strokovne liste. Njegovo najpomembnejše delo pa je monografija Kamniške in Savinjske Alpe, njih zgradba in njih lice. Za svoja dela je prejel številna priznanja in je bil član vrste društev in ustanov, tako Jugoslovanske akademije znanosti in umetnosti v Zagrebu, Akademije znanosti in umetnosti v Ljubljani itd., kar je vestno našteto na njegovem nagrobniku na ločenskem pokopališču. Umrl je 1. decembra 1942. Novomeščani so se mu oddolžili tudi s poimenovanjem ulice že leta 1930, torej še za časa njegovega življenja, in z izdajo tematske številke Dolenjskega zbornika, kjer so priznani strokovnjaki potrdili njegov prispevek k razvoju slovenskega naravoslovja.
V Knjižnici Mirana Jarca, v posebnih zbirkah Boga Komelja, hranimo njegovo razmeroma obsežno zapuščino rokopisov in tipkopisov (nekaj dokumentov, diplom, avtobiografijo, rokopise del in korespondenco).
