Kot član Slovenske ljudske stranke je bil Marijan Marolt po prepričanju izrazit protikomunist. V času 2. svetovne vojne so nanj izvedli več atentatov, partizani so mu tudi izropali domačijo. Zato je podpiral vaške straže in domobranstvo. Tako so po koncu vojne razmere v domovini zanj in njegovo družino postale skrajno neugodne.
Maja 1945 so zapustili domovino[1], dom v Verdu z vsemi bogatimi kulturno-umetniškimi zbirkami. Po treh letih življenja v begunskih centrih v Avstriji in Italiji je z ženo Fani, hčerko Polono in sinom Primožem maja 1948 emigriral v Argentino. Sin Janez je ostal v domovini, hčerka Mojca pa v Nemčiji. Ves čas begunstva in kasneje, v Argentini, je proaktivno, s svojo ekspeditivno energijo in široko razgledanostjo, ustvarjal kulturni in prosvetni miljé, ki je osmišljal in dvigal kvaliteto življenja emigrantski skupnosti in širše. Umrl je deset dni pred svojim sedemdesetim letom, 11. januarja 1972.
[1] Takrat je Vrhniko zapustila tudi Marijanova sestra Jelica skupaj z možem Ignacijem Hrenom in njunimi otroki. Družina Hren si je ustvarila nov dom v Clevelandu, ZDA.
