Leta 1867, prvo nedeljo po svetih Treh Kraljih, sta se Jakob in Marija poročila. Ženin, ki je priženil tudi novo domače ime Žitka, se je preselil na nevestin dom. Z njegovim prihodom se je dobro stoječe posestvo v Verdu še povečalo. Gozdovom na Javorču in Ljubljanskem vrhu ter rodovitnim poljem med Ljubijo in Ljubljanico, vse do Bistre, so priključili še ženinova zemljišča na Brezovici in kmetijo na Blatni Brezovici.
Jakob Petrič je bil srečen gospodar, srečen, da je lahko gospodaril. Hlapci so se ga bali, kar je Micka želela. Pa jih ni nikoli zmerjal. Rekel je in so ubogali. Enkrat samkrat je eden ugovarjal, češ, prej smo delali »tako«. »Zdaj boš pa drugače.«(M. Marolt: Zori, noč vesela!, 298)
Izboljšave domačije
Gospodarstvo je držalo Petriča doma. Večkrat je povabil Kotnika[1], ki je te stvari nekaj študiral, naj mu da dober svet, kako bi poslopja prezidal in prestavil, da bo več prostora okrog hiše in da bi več živine lahko redil. Kotnik mu je priporočal, naj bi poklical še strokovnjaka iz Ljubljane, in Petriču se ni tožilo po denarju, ki ga je plačal inženirju. Že prvo leto je dokupil dva gozda. Res sta bila izsekana, a dobre rasti. Prihodnje leto bo potok za hišo ves prekrit, da ne bo otrok v vodo padel. (M. Marolt: Zori, noč vesela!, 297)
Pisarna
Žitki so imeli še eno žago in še en mlin za Gorico, kjer je bila voda le ob močnem deževju. Ker pa je bilo ob tistem času vode dosti, sta rezali obe žagi in je že v začetku sušca zmanjkalo klad. Petrič jih je kupil pri kmetih in vse nakupe zapisal. Nazadnje je imel še precej starih in nekaj novih dolžnih pisem od gospodov častnikov cesarske vojske. Potreboval je torej pisarno. V kotu hiše je postavil kolibo z vrati, nad katerimi se je blestel napis. »Pisarna – Kanzlei«. V tej kolibi ali kurniku – kot sta rekli Katra in Francka – je stala omara v tri štuke. Zgoraj in spodaj so bile police, ki so jih zapirala in zaklepala vrata. V sredi pa se je odpirala deska, drugače tudi s ključem zaklenjena, od zgoraj dol tako, da je postala prava miza. V spodnje police je morala Micka znositi svoje knjige, od Japljevega svetega pisma do Jurčičevih povesti; samo stari ukazi bistriških opatov so še ostali v zaboju poleg Tomaževih kamnov. Na zgornjih policah so bile zložene Jakobove tekoče zadeve in tri železne škatlje, v katerih je bilo včasih več, včasih manj denarja. Za srednjo desko je spravljal gospodar samo potrebščine: prazen papir, črnilo, peresa in pesek za sušenje pisanja. (M. Marolt: Zori, noč vesela!, 297)
Gospodarsko poslopje
Po vsej verjetnosti je zidava novega gospodarskega poslopja sovpadala z modernizacijo posestva, ki je potekala okrog leta 1877, ko je Jakob Petrič na domačiji po načrtih arhitekta Hartmanna zgradil tudi kapelico Matere božje.
V pritličju prostornega objekta z dekorativno nadstrešnico, ki je ščitila celotni vhodni del na zahodni strani, je bil hlev za živino. Objekt, prislonjen v breg, je imel preko udobnega mostovža dostop v senik v nadstropju z zadnje strani. V južnem delu stavbe je bil velik prostor za sušenje perila in prostori v katerih so stanovali hlapci.
Je to 30 m dolga stavba z več prostori in velikim hlevom v katerem je prostora za približno 30 do 35 glav živine. Spodaj je vse velbano. Nad hlevom je prostor za hrambo krme. Je zidan in z opeko krit in se nahaja še v dobrem stanju. (Komisijski zapisnik, 13. februar 1946)
[1]Veleposestnik, industrialec Franc Kotnik, Razorc (1828-1890).
