Že Žitki so imeli opekarno v sklopu domačije. Glino za opeko so kopali na mirški strani, ob levem bregu Ljubljanice, nasproti domačije. Na franciscejskem katastru iz leta 1823 je ob robu Krnice[1] vrisana pot, viden je tudi pravokoten izkop. Na Mirkah so glino kopali tudi na Pasencah – ob sotočju Male in Velike Ljubljanice.
Njihovi kvalitetni izdelki – zidaki, strešniki in žlebaki, so bili cenjeni predvsem na Krasu. Težki strešniki – korci, so odlično kljubovali kraški burji. Ker so se nahajališča gline v neposredni bližini domačije po skoraj stoletnem izkoriščanju izpraznila, so Petriči svojo opekarsko dejavnost preselili na novo lokacijo, nekoliko oddaljeno iz vasi. Barjanska tla na severni in vzhodni strani Verda so bila bogata z glino. V neposredni bližini njihove nove opekarne je stala velika Kotnikova, na drugi strani Ljubljanice pa Jelovškova in še prej Frelihova opekarna.
Na reambulančnem katastru, ki prikazuje stanje parcelacije in grajenih struktur v prostoru v obdobju od 1867 do 1882, so že vrisane stavbe nove Petričeve opekarne na Okopajncah. Po vsej verjetnosti so iz opek, ki so jih nažgali tu, doma postavil velik, ambiciozno zasnovan gospodarski objekt.
Žitkovi niso imeli čolnov za prevažanje opeke, kot sta jih imeli ostali dve vrhniški opekarni, ki sta stali ob Ljubljanici. Žitkova je ležala precej stran od vode. Morali bi najprej opeko naložiti na parizarje, potem jo šele preložiti na čolne. To bi vzelo dosti časa in med tem časom je bil voz že lahko v Ljubljani. Drugače je bilo pri Razorcu in Jelovšku, kjer je voda mimo tekla. Je pa tak čoln za čuda dosti opeke požrl: po šest parizarjev in več. Saj so bili ti čolni prave ladje, samo brez jader. (M. Marolt: Zori, noč vesela!, 245)
Petričeva opekarna je verjetno delovala do začetka 1. svetovne vojne. V Adresarju za Slovenijo za leto 1921 opekarska dejavnost Petričev oz. Maroltov ni več navedena.
Dragocena arheološka najdba v Petričevem glinokopu
Da je bil prav ta prostor obljuden že v davni preteklosti, priča dragocena najdba arheologov iz leta 1905.
Prve sledove človeka v vrhniškem kotu so arheologi zasledili na rogovju severnega jelena, ki so ga izkopali v jami bivše Petričeve opekarne. Pri ogledovanju rogovja so opazili na njegovi zunanji strani zareze, ki jih pripisujejo človeku. Sklepajo, da je bilo to delo izvršeno v mlajši paleolitski dobi. Od tedaj dalje, tja do mostiščarskih naselbin na Ljubljanskem barju, ni človeških sledov. (P. Habič: Vrhnika, geografska monografija manjšega mesta)
[1] krnica: poglobljen del rečne struge ali jezerskega dna, kjer dela voda vrtinec; tolmun. (Vir: fran.si.)
