Jožica Soko (1937–2024), glasbena pedagoginja in zborovodkinja, je poučevala glasbo na osnovnih šolah v Odrancih, Vidmu pri Ptuju, Celju in Berlinu. Kot zborovodkinja je delovala polnih 60 let.
S svojim delom je pomembno prispevala k razvoju mladinskega zborovskega petja in ljubiteljske kulture. Tudi po upokojitvi je nadaljevala svoje poslanstvo z vodenjem vokalnih skupin in mešanih zborov. Prav tako je zaslužna za bogato sodelovanje čeških in slovenskih pevskih zborov.
Z otroškimi in mladinskimi zbori Osnovne šole Videm pri Ptuju, I. osnovne šole Celje in Osnovne šole Frana Roša Celje je večkrat tekmovala oz. sodelovala na Mladinskem pevskem festivalu v Celju, dejavna pa je bila tudi kot članica organizacijskega in glasbenega odbora festivala.
Vir: Tanja Soko Bolčina
Spomini
Spomini na moja otroška leta niso zamrli. V Zadržah, kjer je bil naš dom, smo se ob brlenju petrolejke zvečer greli ob topli krušni peči. Vneto sem poslušala starše, ki so včasih obujali spomine tudi na svoje šolske dni.
Moj oče Janez Novak je pešačil iz vasi Belo pri Mestinju, njegov pametni sošolec Jurij Vreže je iz vasi Bobovo imel do šole krajšo pot. Otroci iz trga Šmarje pri Jelšah so bili tudi poleti obuti, vaški pa so hodili bosi, dokler jih ni zanohtalo. Jurček, kakor so ga klicali sošolci Johan, Franč, Tonč, Lujz in drugi, jim je povedal, da se rad uči, ko pa pase živino, prepeva, da se daleč sliši naša lepa pesem. Zato bo po šmarski šoli šel k stricu v Maribor in šolanje nadaljeval, da bo postal študiran človek. Moj oče, med sošolci Johan, mu je takrat obljubil, da mu bo kot čevljarski mojster naredil fine čevlje, ki jih nosi samo gospoda.
Čas hitro teče, načrti ljudi se skozi desetletja spreminjajo. Oče je izučeni poklic opustil in se je ukvarjal z delom, ki ga je veselilo. Pogosto je kje povedal, da je ponosen, ker je Šmarčan, ker je Šmarje pri Jelšah gnezdo z razvito raznovrstno kulturo in je iz tega kraja izšlo mnogo priznanih kulturnikov in drugih pomembnih ljudi. Rad je omenil Jurčeta Vrežeta, Egona Kuneja, Borisa Ferlinca in Slavka Ciglenečkega, ki jih je osebno poznal. Zelo je cenil glasbo, ki je te Šmarčane napravila nepozabne.
Po zelo uspešnem nastopu MPZ OŠ Videm pri Ptuju na zveznem MPF Celje v sezoni 1968/1969 je med za glasbo odgovornimi Celjani nastala želja, da bi pevsko mesto Celje imelo tudi tako dober mladinski osnovnošolski zbor, kakor sta DPZ in MeMPZ celjskih gimnazij. Jurče Vreže, ki je poznal moje težke privatne razmere, me je s svojim iskrenim čustvenim nagovorom kot sošolec mojega pokojnega očeta uspel nagovoriti, da sem za Jožetom Koresom, ki je postal član Slovenskega okteta, v sezoni 1972/1973 postala učiteljica glasbene vzgoje na I. osnovni šoli Celje. Po mnenju priznanih glasbenih strokovnjakov sem vodila tri odlične zbore: enoglasne Pikapolonice, dvoglasni OPZ in večglasni MPZ, ki je bil na republiški reviji v Zagorju ob Savi leta 1980 najboljši zbor svoje vrste v Sloveniji. Ker kolektivu I. osnovne šole tak uspeh njenega MPZ ni nič pomenil, sem šla na novo celodnevno šolo Frana Roša Celje za pet let. Potem me je Ministrstvo RS za šolstvo zaradi sposobnosti vodenja nastopov na raznih proslavah poslalo v Berlin, kjer sem ostala do upokojitve leta 1992.
Ob odhodu v tujino leta 1985 sta se prišla od mene poslovit tudi prof. Egon Kunej in glasbeni svetnik Jurče Vreže. Žal mi je, da nista dočakala prejema mojega državnega srebrnega priznanja za življenjsko delo JSKD leta 2016.
