Jasna Novak Nemec (1943), televizijska urednica in publicistka, je bila dolga leta zaposlena na RTV Slovenija v Ljubljani kot redaktorica za zborovsko glasbo. Je odlična poznavalka zborovskega dogajanja v Sloveniji in zamejstvu ter avtorica skoraj tisoč televizijskih oddaj na temo zborovske glasbe.
Njeno publicistično delo zajema tri knjižne izdaje, članke v reviji Naši zbori ter sodelovanje z Glasbeno matico in Radiom Slovenija.
Od zgodnjih sedemdesetih let dalje je bila del televizijske ekipe, ki je snemala nastope zborov na Mladinskem pevskem festivalu v Celju in pripravljala TV-reportaže o festivalskem dogajanju.
Jurče Vreže v spominski verižici
… Priletni gospod s kodrastimi sivimi lasmi in širokim nasmehom … Že dolgo je tega. A ga še pomnim! Jurče Vreže! Skupaj z njegovo omembo, da sta se poznala z mojim očetom, in tudi poslej mi je svetel žarek v očeh pričal, da je to prijateljstvo cenil. Za kaj več pogovora pa v tempu dela ni bilo priložnosti. Bilo je v Celju na Mladinskem pevskem festivalu leta 1973.
Sama sem svoje poklicno delo že pred leti zaključila, prav tako še nadaljnje delo, povezano z rojaki na Koroškem, sploh v zamejstvu. Prevzelo me je poglabljanje v arhive, v preteklost. Tudi v raziskovanje lastnega rodu. Toda medtem so odšli skoraj vsi, ki bi mi lahko še kaj povedali, ostali so le dokumenti, kronike, zapisi, časopisi. In lastni spomini.
Tiho so se celile rane druge svetovne vojne. Mladi smo hiteli živeti socialistično napredno življenje, telovadili pri TVD Partizan, obiskovali glasbeno šolo in po svoje delali pubertetniške težave staršem. Moja usmeritev v glasbeni študij staršem ni bila všeč, a kakorkoli, pripeljala me je med drugim na Mladinski pevski festival v Celje.
Leta 1973 so prizadevni organizatorji beležili že deseti krog mladinskega prepevanja, ki je odpiralo takrat še redko okno v svet: bilo je mednarodno! Množici mladih pevcev je ponujalo radoživo druženje. Šele kasneje tudi izkušnjo, da sta za uspehe potrebna vztrajno, dolgotrajno delo in obilo strokovne izobrazbe. Pa spoznanje, da je svet glasbe brezmejna pokrajina, ki jo je vredno raziskovati vse življenje.
Tudi sama sem bila ob srečanju s celjskim pevskim festivalom še mlada redaktorica z nekajletnimi radijskimi in televizijskimi izkušnjami. Prevzel me je živopisni vrvež mladih in zdelo se mi je nujno to spraviti na TV-ekrane kot potrdilo mladim, da je njihov trud opažen in cenjen. Prav do upokojitve sem skrbela za televizijske zborovske oddaje mladih in odraslih, bilo jih je na stotine. Kakovost slovenskega zborovskega petja so na tujem ocenili kot izredno. A na domačih tleh? Takratno vodstvo TV je nudilo zborovskim oddajam še dokaj programskega prostora, finančne podpore pa manj. Zborovskemu petju je preostal le srčni pogon tistih, ki jim je pomenil način življenja.
Kaj pa Jurče Vreže? Bil je član upravnega odbora festivala, ves čas neumorno dejaven, tudi kratek intervju sva naredila, ki je bil brisan v času varčevanja trakov. Spominjam se njegovega pripovedovanja o razstavi učbenikov in pesmaric, ki jo je pomagal pripravljati v okviru zborovskega festivala v letu 1975 profesorju Danielu Grumu. Še en star gospod, ki je užival veliko spoštovanje zaradi velikega znanja. Ob eni od poplav je bilo uničenega kar precej arhivskega gradiva.
Jurče Vreže je sodeloval tudi pri organiziranju posvetovanj glasbenih pedagogov. On, ki je leta 1946 uspel v Celju spravil skupaj 4000 mladih pevcev – kot priča zgodovinska fotografija – in začel prepričevati pevovodje za načrtno delo, koncerte, tekmovanja – v času, ko so ležale naokoli še vojne ruševine! Si je upal in si zaupal?
Veliko mi je povedala diplomska naloga Vokalna glasba za mladino … kolega Jerneja Habjaniča, ki se je posvetil pedagoškemu študiju in je v času, ko še nismo imeli računalnikov in spleta, zbral presenetljive podatke o predvojnem mladinskem pevskem gibanju. To gibanje so sprožili Jurče Vreže, ob njem pa Makso Pirnik, Emil Ulaga, Jože Zorn in še zanesljiva četica štajerskih pevovodij in redkih pevovodkinj. Z nenavadno zavzetostjo mi je Habjaničevo raziskavo priporočil njegov tedanji mentor Marijan Gabrijelčič. Gabrijelčič je bil učenec Maksa Pirnika, ki je v svojem eksilu postal guru slovenskim izobražencem, deležnih njegovega pouka na tolminskem učiteljišču in še kje.
V letih, ko je bilo mogoče postavljati kažipote mladinskemu petju in iskati sodobni glasbeni izraz, sta Pirnik in Vreže našla drug v drugem zanesljivega sotrudnika, pričajo viri. Nova pota je ubiral zbor primorskih učiteljev pod vodstvom Srečka Kumra, ki se je moral delno preseliti izpod fašističnega pritiska na matična slovenska tla. V njem je zrasel tudi Avgust Šuligoj, ki je nato s trboveljskimi slavčki izpisal eno naših najlepših zborovskih zgodb. Ob njem so stali Emil Adamič, Danilo Švara in še veliko drugih, med njimi Slavko Osterc, ki je bil nekaj časa učitelj v Celju. V Celju se je izkazal tudi mladi učitelj Radovan Gobec. Iz njega so vrele osvajajoče melodije in organizacijska energija, tako potrebna za čase gospodarske krize in že nove grožnje svetovnemu miru. Gobec je stal celjskemu festivalu vselej ob strani in deloval vsepovsod, kjer so mladi prepevali, tudi v Zagorju ob Savi, na Festivalu Kurirček in na neštetih drugih pevskih odrih.
Zborovsko petje ima v Celju častitljivo tradicijo. O tem priča tudi zgradba Narodnega doma, pod njeno streho so gnezdila številna narodna društva, se razveseljevala na družabnih večerih, žalovala ob izgubah, s posojilnico pomagala nositi finančna bremena ljudem. V eni najbolj akustičnih dvoran na Slovenskem še vedno odmevajo koncerti.
Tu so se vrstila tekmovanja Mladinskega pevskega festivala, kolikor sem jih lahko spremljala do upokojitve, z mnogimi poustvarjalnimi biseri. Posebno poglavje so bili množični koncerti v Mestnem parku ob Savinji, ki so se zdeli politikom dobra propaganda in smo jih večinoma neposredno prenašali. Mladi so napore teh nastopov kar trpežno prenašali in ob zaključku sproščeno zarajali.
Iz celjskega pevskega bazena se je dvignil mladinski zbor, ki je slovel pod vodstvom Egona Kuneja, pa njegov Komorni moški zbor. Ciril Vertačnik, Edo Goršič, Pavle Bukovac, Dragica Žvar … Še dolga je galerija zaslužnih, ki so festival držali pokonci. Med njimi odlični »oficir za zvezo« pri TV‑snemanjih, kot je bil Emil Lenarčič, zborovodja – in do konca skrbni varuh zdravstveno opešanemu Kuneju.
Veliko srce in zborovsko navdušenje je iz Celja prinesel dolgoletni pomočnik pri zborovskih TV‑oddajah Lajko Milisavljevič. Zrasel je v Kunejevem zboru, postal APZ-jevec, potem ga je zaneslo na Koroško, kjer je tri desetletja s šentjakobskimi pevci v Rožu pisal častna poglavja zborovodstva med rojaki na Koroškem. Za njim ostaja obsežna zbirka zbranih posnetkov ljudskega petja, meni pa spomin na njegovo zanesljivo asistenco pri zborovskih snemanjih in veliko pogovorov o svetu glasbe in snovanjih stilnih koncertov s koroškimi pevci.
A nazaj v čase, ko je bil Jurče Vreže mlad in poln delovnega zagona v Šoštanju. Iz časopisnih stolpcev sem šele kasneje nabrala nekaj zanimivih podatkov: da je že zgodaj vodil več zborov odraslih, med drugim tudi sokolskega. Seveda! Sokoli! Tudi ti so bili v Šoštanju dejavni, kot odpor proti nemškutarjenju. Sokolski statut je poleg skrbi za telesno vadbo budil tudi duha, kar je pomenilo prosvetno dejavnost, zborovsko, dramsko, godbeno, lutkarsko. Jurče Vreže si je kot sokolski prosvetar prislužil pohvale za delo z zborom in navdušil celo z opereto. Ko je v tridesetih letih izpisal svojo neverjetno zgodbo Trboveljski slavček in s svojim zgledom priklical na odre še druge mladinske zbore, je izbruhnila vojna. Koliko načrtov nasilno prekinjenih, koliko življenj izgubljenih.
Kako tehtati napore ljudi, ki so bili pripravljeni narediti vse, kar so mogli – za narod, brez povratnih nagrad! In kako zavrniti nepravične sodbe tistih, ki so se s svojimi težavami tolkli drugače in drugje, kot na nekem drugem planetu? Moram zavrniti do kraja nepravično pisanje Petra Božiča v knjigi Ko oblasti sploh ni. Božič, sloveč kot izborni literat, je Jurčetu Vrežetu naprtil čudne očitke, ravno on, sam deležen vrste pritiskov in krivic. Ni mogel, ni razumel, kakšne napore je terjalo navduševanje in usposabljanje številnih pevskih grl za druženje, delo in še enkrat kakovostno delo; s temi napori se niso bahali ne učitelji ne zborovodje. In ne sokoli, o katerih se po drugi vojni ni rado govorilo. Bili so ukinjeni, prav tako kot Glasbena matica.
Na celjskem območju so poplave in ujme prebivalcem v preteklosti pogosto prinašale neukrotljiva razdejanja. Prav tako mladinskemu festivalu. Toda mesto in njegovi ljudje so še tu. Je v tem dejstvu dovolj zagotovila za nadaljevanje? Tudi na pevskem področju?
Kot speča Trnuljčica se je spet prebudil Mladinski pevski festival v Celju!
Iz celjske gimnazije je izšel tudi pesnik France Onič, ki je vedel: »… zakaj pesem je večnost ob smrtnem bregu.« (Verz s pesnikovega groba na Žalah, op. J. N. N.)
