Jože Kores (1930), pedagog, zborovodja in operni solist, je po končanem šolanju poučeval glasbo v Celju na osnovni in srednji šoli. Po selitvi v Ljubljano je bil najprej tenorist Slovenskega okteta, kasneje pa je postal operni solist Slovenskega narodnega gledališča Opera in balet Ljubljana.
Kot pevec je nastopil na I. Mladinskem pevskem festivalu v Celju leta 1946, takrat imenovanem Praznik mladinske pesmi, kot zborovodja pa je na njem sodeloval z zborom celjske I. gimnazije in tekmoval z mladinskim pevskim zborom I. osnovne šole. V festivalsko dogajanje je bil vključen tudi kot član glasbenega odbora festivala.
Vira: Jože Kores; festivalske knjižice
*Vzor in merilo vsej Sloveniji
Jože Kores je spoznal Vrežeta leta 1946. Takrat je obiskoval nižjo gimnazijo v Rogaški Slatini, kjer ga je glasbo poučeval Boris Ferlinc. Jurče Vreže je večkrat prišel k Ferlincu in ga spodbudil k ustanovitvi zbora za sodelovanje na veliki zborovski prireditvi v Celju, ki jo je načrtoval. (Šlo je za I. Mladinski pevski festival oz. Praznik mladinske pesmi, op. APP.) Ferlinc je na Vrežetovo pobudo res sestavil zbor in pevce, med katerimi je bil tudi Kores, naučil pesmi za festival. Kores je povedal, da je bilo na festivalu približno 2000 nastopajočih. Zelo živo mu je ostalo v spominu, da je med nastopom gledal proti kasarni (vojašnici) in da mu je sonce svetilo v oči. Dirigiral je Jurče Vreže in »vsi so govorili o njem«. »Vreže je vse organiziral.« Pevci so dobili žemljo in klobaso, kar je bila za čas tik po vojni velika stvar.
Kores je omenil, da je njegova žena Ema Lagoja, rojena leta 1937, pela v mladinskem zboru II. gimnazije v Celju pod Vrežetovim vodstvom. Zelo radi so hodili na pevske vaje, je povedala svojemu možu. Pred vsakim nastopom jim je zborovodja Vreže razdelil suhe slive.
Kores je posebej poudaril oblikovanje »glasbene trojke«, kot se je izrazil, ki je usmerjala glasbeno dogajanje v Celju. Trojko so sestavljali Boris Ferlinc, Egon Kunej in Jurče Vreže. »Njihova organiziranost in želja po pevskem udejstvovanju sta bili vzor in merilo vsej Sloveniji,« je izjavil.
Kores bi bil moral po končanem študiju na Višji pedagoški šoli v Ljubljani nastopiti službo v Vojniku, a je Egon Kunej, ki je potreboval korepetitorja in tenorista za svoj Komorni moški zbor, dosegel, da je prišel v Celje. Takoj so ga vključili v trojko. Spomnil se je, kako jih je Vreže povabil k Sv. Roku in jih v svoji hiši pogostil. Najbolje je sodeloval z Vrežetom. Skupaj sta »preštudirala kakšno pesem«. Partiture sta si tudi izmenjala, saj sta oba vodila zbore. Ko se je Kores z družino preselil v Ljubljano, se je njuno sodelovanje seveda končalo.
Vrežeta je opisal kot zelo priljubljenega in prijaznega. Dirigiral je z nasmehom na obrazu. Bil je nadvse prodoren organizator in prvi pobudnik zborovskega dogajanja v Celju.
