Anka Aškerc (1945), umetnostna zgodovinarka in konservatorka, je bila 38 let zaposlena na celjskem Zavodu za varstvo kulturne dediščine; od tega je 20 let bila njegova ravnateljica oz. vodja. Kot konservatorka svetnica je na Zavodu vodila več celovitih prenov umetnostnozgodovinskih kulturnih spomenikov.
Bila je predsednica Skupnosti Zavodov za varstvo kulturne dediščine Slovenije in predsednica Slovenskega konservatorskega društva.
Širšo kulturno podobo Celja je sooblikovala kot predsednica Izvršnega odbora Kulturne skupnosti Celje in kot podpredsednica Skupščine občine Celje za področje družbenih dejavnosti.
Spomini na Jurčka Vrežeta
Odraščala sem v družini, kjer smo še peli. Ob družinskih srečanjih nismo poslušali glasbe po radiu ali z gramofonskih plošč, pogovarjali smo se, starši so pripovedovali zgodbe iz »nekdanjih dni«, predvsem pa smo veliko peli, najpogosteje narodne pesmi. Oče je izhajal iz okolja, kjer je bila ljudska pesem še živa. Bil je prava zakladnica narodnega izročila. Z zanosom je svoje znanje in veselje do petja prenašal na nas otroke. Kar pomnim, smo peli vsaj dvoglasno, ko smo bili malo večji, pa triglasno.
Samo po sebi se je razumelo, da smo se vsi trije otroci ob vstopu v šolo vključili v pevske zbore. Sama sem sprva pela v otroškem zboru, ki ga je vodila učiteljica Rotarjeva. Ko sem se vpisala na II. gimnazijo, kasnejšo III. osnovno šolo, sem začela peti v zboru, ki ga je vodil Jurče Vreže. To je bil čas šolske reforme. Tako sem hodila v 1. in 2. letnik nižje gimnazije in nato v 7. in 8. razred osemletke. V višji gimnaziji sem se priključila pevskemu zboru, ki ga je vodil Egon Kunej.
Najlepši spomini me vežejo na čas, ko sem bila Vrežetova pevka. Tako smo se s ponosom imenovali, bili smo Vrežetovi pevci. V več kot šestdesetih letih, ki so minila od tedaj, so spomini zbledeli, marsičesa se ne spomnim več, nekateri dogodki, fragmenti pesmi, ki smo jih peli, doživetja pa so ostali v spominu do danes.
Najbolj mi je ostala v spominu pesem o mački in miški. Ne spomnim se avtorja pesmi, v celoti je tudi ne bi znala več zapeti. Še vedno pa slišim:
Prišel je mucek k miški v vas, dejal je le za kratek čas
in vprašal jo je: »Kak’ ti gre?« in zraven brusil si zobe.
Potem pa ob slovesu jo v gobčku je odnesel …
In nato ob koncu v hitrejšem tempu:
Miška ti, miška ti, kaj tako si brez skrbi,
mucek šale ne pozna, jejha, jejhata.
Še danes vidim živahno dirigiranje našega zborovodje in njegov suknjič, ki mu je poskakoval na ramenih. Mi pa smo peli sproščeno, z zanosom in veseljem, skratka iz srca.
V spominu mi je ostal tudi solo sošolca in prijatelja Francija Bahčiča – Bucke:
Muha mila, mila muha, žalostnega čuj rogača. Kar si umrla, se živeti več ne splača.
Celotne pesmi se sicer sploh ne spominjam več, Francijev čudoviti glas pa še vedno slišim.
V spominu mi je ostal tudi obisk skladatelja Blaža Arniča, ki je prišel na našo pevsko vajo. Morda smo peli katero od njegovih skladb, tega se ne spominjam več. Blaž Arnič je bil prvi skladatelj, ki sem ga videla v živo. Ustvariti glasbo se mi je zdelo nepojmljivo čudo. Pred nami pa je stal preprost mož, ki nam je pripovedoval o svojem otroštvu, ko je kot gams skakal po hribih, kjer je bil rojen. Življenje ubira čudna pota; desetletja kasneje sem sodelovala pri obnovi njegove rojstne hiše Strmec 18 nad Lučami in se spominjala svojega prvega srečanja z njim.
Naš pevski zbor je pripravljal letne koncerte in nastopili smo na prenekateri prireditvi in proslavi. Najbolj pa mi v spominu ostajajo nastopi in tekmovanja na Mladinskem pevskem festivalu. Mladinski pevski festival je bila prireditev, s katero je Celje živelo. Mesto so preplavili mladi pevci, nas, ki smo nastopali, so se polotile svojevrstna napetost, nervoza in odgovornost, da bomo zapeli kar najbolje, dosegli dober rezultat, da ne bomo razočarali dirigenta, šole, staršev. Vrežetov zbor je dosegal dobre rezultate, pevci smo bili ponosni in prepričani, da smo res dobri, če ne najboljši.
Ko sem v zadnjih dneh s prebiranjem literature o Juretu Vrežetu želela osvežiti spomin, sem v članku dr. Dragice Žvar (Celjski zborovodski seminarji v organizaciji Jureta Vrežeta, Celjski zbornik 1986) zasledila mnenje nemškega glasbenega strokovnjaka z omembo neverjetne discipline mladih pevcev, ki so nastopili na festivalu.
Da, res smo bili disciplinirani. Živo se spominjam, kako smo na stranskih stopnicah Narodnega doma čakali na svoj nastop in smo morali biti čisto tiho, saj se je vse slišalo na oder, kjer je še nastopal zbor, ki je bil na vrsti pred nami. In res smo bili tiho, čeprav nas je bilo krepko več kot 50. Ni bilo težko in je bilo samo po sebi umevno. Nikoli ne bom pozabila napetosti, ki je vladala pred nastopom.
Temu, da so Celjani živeli s festivalom, je pripomoglo tudi to, da so v tistem času pevci spali pri družinah. Naša družina je gostila pevca iz Varaždina. Josip je bil pevec zbora varaždinske glasbene šole. Spomnim se tudi njihovega dirigenta prof. Zubra, visokega moža, ki je vzbujal spoštovanje.
Za petje v zboru nas je vodstvo nagradilo s piknikom. Spominjam se dveh, enega pri cerkvi sv. Ane na Teharjah in drugega pri Sv. Roku nad Šmarjem pri Jelšah, pri Vrežetovih. Živo mi je ostalo v spominu, kako je iz velikega lonca gospa Vreže delila hrenovke. Vsak je dobil celo, ne le polovičke in tudi več, če je bila sila. Kakšno razkošje!
Jurče Vreže v mojem spominu ostaja kot dober človek, ki je imel rad nas, svoje pevce. Spoštovali smo ga, a se ga nismo nikoli bali. Živel je za glasbo in zborovsko petje, na pevce pa to svojo strast prenašal z ljubeznijo in žarom.
Tega ni mogoče pozabiti, to čutiš, ostane v tebi. Vedno bom hvaležna za to izkušnjo.
