Družina Mužič
Anton Mužič starejši je živel v Mirnu pri Gorici, kjer je bil zaposlen kot čevljarski mojster v čevljarski zadrugi. Leta 1915 so vse zaposlene v zadrugi skupaj z družinskimi člani zaradi odpiranja novih bojišč kot begunce preselili v Savinjsko dolino. Čevljarska zadruga je svoje delavnice odprla v Nazarjah. Anton Mužič starejši si je s svojim sinom in hčerama ustvaril novi dom v Mozirju. Leta 1918, ob zaključku prve svetovne vojne, se ni vrnil nazaj na Primorsko, temveč je ostal na Štajerskem. Svojega 16-letnega sina Antona Mužiča je izučil čevljarske obrti. Leta 1926 se je družina Mužič preselila v Celje in kupila hišo na Skalni kleti. Oče Anton in sin Anton sta se zaposlila pri čevljarju Pojavniku, ravno tako Primorcu. Čez nekaj let sta oče in sin Mužič odprla svojo čevljarsko delavnico. Na Skalni kleti, kjer je stanoval, se je sin Anton zaljubil v svojo sosedo, Primorko Karolino Čuk. Leta 1930 sta se poročila in že kmalu se je družina povečala. Rodila sta se sin Anton in hčerka Dragica. Okrog leta 1937–1938, ko se je na zasedenih ozemljih Primorske stopnjevalo vključevanje mladih fantov v italijansko vojsko, jih je veliko zbežalo v Jugoslavijo. Trije mladi Primorci, brata Fabjan in Beltram, so prišli v Celje in se kot čevljarski vajenci zaposlili v delavnici Antona Mužiča na Skalni kleti. Leta 1941 je tudi mlada družina Mužič postala politično sporna za Nemce; izselili so jih na Hrvaško, v okolico Bjelovarja.
po pripovedovanju vnuka Antona Mužiča
