Družina Pelikan
Po očetovi smrti se je Josip s soprogo Marijano in hčerko Nado preselil v Idrijo in prevzel očetovo fotografsko obrt. Zgradil je novo hišo z ateljejem. Julija 1914 je bil mobiliziran v avstro-ogrsko vojsko, a je tudi v vojski opravljal fotografsko obrt. Josip se po končani vojni ni mogel sprijazniti z italijansko zasedbo ozemlja, zato se je družina Pelikan leta 1919 preselila v Celje. Že takoj po prihodu v Celje je najel stekleni fotografski atelje umrlega celjskega fotografa Martina Lenza in to novico tudi objavil v Novi dobi. Naslednjega leta je atelje odkupil. Leta 1922 se je družina povečala še za enega člana, rodila se je hčerka Božena. Josip je svojo fotografsko obrt razširil: leta 1923 je odprl fotografski paviljon v Rogaški Slatini na dvorišču hotela Pošta, manjšo fotografsko podružnico v zdravilišču Dobrna, njegovi pomočniki pa so bili prisotni tudi v zdravilišču Rimske toplice. Postal je pomemben kronist mesta Celje in širšega celjskega območja. Beležil je utrip mesta, posameznikov, industrijski in arhitekturni razvoj. Ker je bil velik ljubitelj gora, je fotografiral pokrajinske znamenitosti. V svojo fotografsko obrt je vključil ženo in tudi obe hčerki. Leta 1941 z začetkom druge svetovne vojne so Nemci Josipa aretirali in zaprli ter ga kmalu izpustili. Vojno je z družino preživel v Celju, bil je kronist in dokumentalist težkih časov.
po pripovedovanju hčerke Božene Pelikan
