Družina Krapež
Rafael Krapež je živel s starši v Gorici. V času prve svetovne vojne so družino Krapež zaradi prihajajočih front trikrat evakuirali iz Gorice, in sicer v Slovenijo, na Madžarsko in v Avstrijo. Vsakič ko se prišli domov, je bila hiša poškodovana. Po končani prvi svetovni vojni je Rafael obiskoval italijansko zemljemersko gimnazijo v Gorici. Deloval je v raznih društvih; bil je član mandolinističnega društva in kulturnega društva Zarja. Leta 1928 so fašisti v Gorici popolnoma uničili slovenske društvene prostore. Zaradi ekonomske krize in stopnjevanja fašističnega nasilja na zasedenem ozemlju je leta 1930 zapustil svoj dom; dobil je potni list za potovanje v Avstrijo. Od avstrijskih oblasti je nato pridobil dovoljenje za vračanje v Gorico preko jugoslovanskega ozemlja. Na poti se je ustavil v Celju pri prijatelju Jožetu Lenardiču, ki je bil zaposlen v lekarni Pri orlu, in se odločil, da bo ostal v Jugoslaviji. Njegova prva služba je bila pri Ježku (češko podjetje, ki je izdelovalo kmetijske stroje) v Mariboru. Leta 1932 je prišel v Celje in se zaposlil pri Putanu (trgovina z moško modo), kjer je spoznal svojo bodočo ženo Dragico Stojan s Teharij. Leta 1934 sta se poročila, naslednje leto se jima je rodil sin Peter, pet let kasneje pa še hčerka Alenka. Družina se je veliko selila; do leta 1936 so živeli v Celju, nato od leta 1937 najprej v Kranju, a so se še istega leta preselili v Maribor, kjer so ostali do osvoboditve.
po pripovedovanju sina Petra Krapeža
