Bočki župnik Alojzij Cilenšek - zbirka razglednic

Bil je tudi med ustanovitelji Poljčanske podružnice Slovenskega planinskega društva v času (1929), ko je sam že obesil vrv, cepin in dereze na klin. Skratka, iz njegovega življenjepisa je razviden razvoj celega kraja. Ker je župnijska kronika med drugo svetovno vojno izginila in o Cilenškovem bogatem življenju ni več pravih virov, je zagotovo velikega pomena najdba njegove zbirke razglednic na poljčanskem župnijskem podstrešju v letu 2009. Gre za zbirko preko 300 razglednic, med katerimi je največ takih, ki jih Cilenšek pošiljal domov v Poljčane  s svojih planinskih tur od leta 1902 pa vse do leta 1924, ko je zadnjič obiskal Visoke ture v sosednji Avstriji.

Prva leta župnikovanja v Poljčanah je hodil predvsem po slovenskih planinah (Julijci, Kamniške planine), in to sam ali pa v družbi stanovskih kolegov in Čeha Vohanke, kaj kmalu pa se je podal še preko slovenskih mej v avstrijske Visoke Ture (Grossglockner l. 1907) in italijanske Dolomite, tokrat v družbi plezalca Franceta Jesiha (Drei Zinnen, Monte Cristalo in Marmolata l. 1908). Pomemben mejnik v Cilenškovem planinarjenju prestavlja srečanje s stanovskim kolegom Jankom Mlakarjem (1874 – 1953), sedem let mlajšim in že izkušenim planincem, s katerim je leta 1909 osvojil Jungfrau v Bernskih Alpah. Postala sta neločljiva planinska prijatelja in v letih, ki so sledila, osvojila več evropskih vrhov in sicer Dreiherrenspitze, Veliki Venediger in Hochgall v Visokih Turah leta 1911, Hochfeiler, Olperer in Schwarzenstein v Zillertalskih Alpah leta 1912,  leto kasneje pa se jima je zaradi slabega vremena ponesrečil vzpon na Mont Blanc. Ponovni vzpon na Mont Blanc in pa Matterhorn jima je prekrižala prva svetovna vojna. Med omenjeno vojno in prva leta po njej sta planinarila le po domačih gorah, v letu 1922  pa sta nameravala zopet v tujino. Ker si je Cilenšek na triglavskem ledeniku zlomil nogo, od takrat dalje ni več dohajal Mlakarja. Naslednje leto je Cilenšek preizkusil svojo nogo na Grossglocknerju, a kmalu zatem mu je odpovedala pokorščino in pri vzponu na Hochalmspitze v Visokih urah je Cilenšek za mlajšim kolegom Mlakarjem že toliko zaostajal, da sta morala tik pod vrhom prenočiti na prostem. Zaradi povedanega mu je Mlakar v naslednjih letih sicer nerad odpovedal tovarištvo pri vzponih in tako se je primerilo, da je Cilenšek v letu 1924 pisal domov zadnje razglednice iz Wiesbachhorna. Od takrat dalje na tuje gore ni več hodil.

In kakšno vlogo ima Mlakar pri številnih Cilenškovih planinskih razglednicah? Mlakar je vse planinske poti opisal na njemu lasten iskriv način, vse potopise pa sproti objavil v Planinskem vestniku. S svojim pisanjem je naslednjim generacijam ohranil spomine na svoja, pa tudi Cilenškova planinska pota po domačih gorah, največ pa po tujih, to je po avstrijskih, italijanskih, francoskih, švicarskih in nemških Alpah.

Pričujoče Cilenškove razglednice, opremljene z odlomki Mlakarjevih planinskih spisov, pa tudi z ostalimi dokumenti iz tedanje dobe, nam kažejo Cilenška, kakršen je bil v dneh, ko je živel svoje sanje. Še najbolje ga spoznamo iz planinskih spisov po Julijcih leta 1903 in Dolomitih leta 1908, saj je te ture Cilenšek celo sam opisal in pisanje objavil v Planinskem vestniku. Iz pričujočih  zapisov vidimo, da so Cilenšku planine ogromno pomenile, saj jim je namenil ves svoj prosti čas. Na škapulirsko nedeljo se je izročil v varstvo Ljubičenski Mariji in se za cel mesec poslovil od Poljčančanov. Obdobje do velikih maš (15. avgust) je v glavnem preživel v gorah ali neposredno pod njimi in bogata planinska doživetja so mu dajala telesno in duhovno hrano za čas v letu, ko zaradi obveznosti in oddaljenosti ni mogel v gore. Zatočišče je našel pri stanovskih kolegih v Trenti (vikar Medveš), v Bohinju (Janez Piber), na Dovjem (Jakob Aljaž) in v Solčavi, ki so ga vedno radi sprejeli medse. Seznanil se je s takratnimi vodilnimi predstavniki SPD in se udeleževal svečanosti pri otvoritvah koč (Ajlaževa koča v Vratih l.1904, koča na Vršiču l. 1912). Na zadnjo pot je pospremil prijatelja Jakoba Aljaža, s katerim sta večkrat skupaj maševala v kapelici na Kredarici. Za to kapelico je Cilenšek naredil lep usnjen, z žametom obložen tok za mašni kelih in pult za mašno knjigo.

Sicer pa je Cilenškovem življenju v povojni kroniki zapisal njegov zadnji kaplan Franc Petančič naslednje:

»Alojzij Cilenšek je bil rojen 28. maja 1867 v Gotovljah. Po končanem šolanju je bil kaplan pri sv. Marku blizu Ptuja in v Kostrivnici. Pozneje je bil župnik v Stopercah. Od leta 1901 pa vse do konca februarja 1941 je bil župnik v Poljčanah.

Cilenšek je bil zaveden Slovenec, vnet in razgledan duhovnik, mož reda, odkritega značaja in vzornega življenja. Zaradi narodnostnega delovanja se je zameril celo škofu M. Napotniku.

Rad je planinaril. Obhodil je vse slovenske vrhove. Na Triglavu je bii 42 krat. Planinaril je ponavadi skupaj s profesorjem Jankom Mlakarjem in pa z Bogovičem. Osvojil je tudi nekaj vrhov v Švici. Dvakrat se je odpravljal celo na Mont Blanc, vendar pa je zaradi slabega vremena moral odnehati.

Bil je med ustanovitelji Slovenskega planinskega društva Poljčane in zapisan kot prvi član društva, ko je Oto Zeilhofer pobiral prostovoljne prispevke za gradnjo razglednega stolpa na Boču. Stolp je res tudi blagoslovil ob otvoritvi v juliju 1930. leta v prisotnosti dr. Tominška, tedanje osrednje osebnosti slovenskega planinstva. Svoje gorske ture je opisal v Planinskem vestniku in v Straži. Pisal je lep, klen jezik. Med svojim župnikovanjem v Poljčanah je tu ustanovil Posojilnico, Konzumno društvo in Prosvetno društvo ter društvo slovenskih katehetov za dekanijo, zaradi česar je prišel v spor s škofom. Proti koncu februarja 1941 ga je zadela rahla možganska kap. Prvega marca 1941 se je upokojil.«

Od takrat dalje je župnijo vodil Franc Petančič, dotedanji kaplan. Na cvetno nedeljo 6. aprila 1941 se je pričela 2. svetovna vojna. Cilenšek je bil takrat star 74 let in namesto, da bi se lahko doma pripravil na slovesnost svoje zlate maše, je naslednje dni preživel kot izgnanec. O Cilenškovem izgnanstvu in  zadnjih letih je Franc Petančič v povojno župnijsko kroniko zapisal še:

»13. april 1941. Velika noč! Moč vere v Vstajenje vendar daje človeku moč. Pri Gloriji me je zapustila tesnoba zadnjih dni. Toda naslednje dni sva z župnikom ponovno živela v veliki negotovosti in zapuščenosti… 17. april 1941. Okoli devetih dopoldne so prišli člani Gestapa in odpeljali v Maribor v meljsko kasarno preko petdeset faranov. Med temi so bili: župnik Alojz Cilenšek, kaplan Franc Petančič, nadučitelj Alojz Krajnc, učitelja Alojz Živko in Andrej Mesarič, Ivan, Stanko in Pavla Hauptman, občinski tajnik Ivan Mesarič, Ivan Debelak iz Lovnika, Alojz in Franc Garbošnik, Ivan Jančič, Alojz Ošina, Ignac Pihler, Ivan Marguč, Ivan Trunkl, Leonard Finžgar, Kari Mestinšek, Ivan Vovšek, Anton Golob, Ivan Ogorevc, Fric Geier, Anton Medved, Srečko Krašovic, Mirsko Virant – poštni upravnik, Franc Čuk in njegov sin Ludvik Čuk – organist, Franc Zorko, Milan, Marija in Štefka Vodenik, Matilda, Cvenk, Karel Magerl, Vinko Žen in Albin Belak.Par dni pozneje so bili odpeljani še: Mirko Ritonja, Oton Cajlhofer in Kari Pahor.

Kljub starosti in nevarnostjo pred ponovno kapjo je nemška policija 17. aprila 1941 skupaj z drugimi Alojza Cilenška odpeljala v meljsko kasarno. Med potjo mu je član Gestapa s puškinim kopitom zbil zimsko kapo z glave in ga s tem tako ranil, da mu je tekla kri po obrazu. V kasarni je kmalu še bolj zbolel. Odvedli so ga v bolnico. Ko je nekoliko okreval, so ga Nemci 25. julija 1941 s kamionom odpeljali v Požego. Na Veliko mašo, 15. avgusta 1941 je obhajal zlato mašo. Pridigal je dekan Jožef Ozimič, asistirala pa gospod Franc Babšek, rojak iz Poljčan in pa njegov zadnji kaplan Franc Petančič. Kmalu nato je zlatomašnik Alojzij Cilenšek z drugimi starejšimi duhovniki odšel v Stično. Tu je živel do sredine leta 1944. Telesno si je toliko opomogel, da je mogel dnevno maševati. Postal je duševno veder in je že koval načrte za vrnitev v Poljčane, kot je pisal svojemu bivšemu kaplanu, stolnemu dekanu gospodu doktorju Francu Cukalu v Zagreb. Zaradi možganske skleroze pa je oslabel telesno in duševno. Pripeljali so ga v Leonišče v Ljubljano. Tam je 29. aprila 1945 umrl.«

Alojz Cilenšek je pokopan v Ljubljani med duhovniki. Njegov bivši kaplan in naslednik Franc Petančič mu je dal narediti skromen spomenik, v kapeli na pokopališču v Poljčanah pa je dal postaviti spominsko ploščo.

In sedaj je pred vami delček njegove dediščine, zbirka razglednic, ki so v glavnem kronološko urejene, opremljene z njegovimi in Mlakarjevimi zapisi, z namenom, da ga spozna sodobna generacija, pa seveda z namenom, da njegovo življenje zopet ne potone v pozabo.

Zbrala in uredila:  Irena Štefanič