Čez Sotlo na Hrvaško
Hodila sva brez premora, po hribih gor in dol, skozi gozdove in mimo cerkva, dokler končno nisva pod seboj, prej v dolini kot na vzpetini, kot je to videti iz daljave, pred sabo zagledala stari deseniški grad. Ima štiri stolpe in deluje precej mogočno, toda ko stopiš skozi stara grajska vrata, prideš na neznatno grajsko dvorišče in se čudiš utesnjujoči tesnosti notranje stavbe.
Velik Tabor
Tudi prostori so goli in nemikavni, celo tisto malce srhljivo romantiko, ki večinoma vlada v starih gradovih, je že zdavnaj prekril prah, le pogled z oken je vabeč in prostran. Približno pol ure stran od Velikega Tabora leži pravo naselje Desinić in z gostom sva z nekaj otožnosti pogledovala v njegovo smer. Toliko stoletij je minilo od takrat, pa kljub temu ljudje še vedno govorijo o ubogi plemiški gospodični,[1] ki je tukaj, na cvetočem travniku, stopila naproti svoji usodi. Tako neverjetno veliko vroče ljubezni, toliko umorov in smrti in ječe in bede, nazadnje pa se je vse spremenilo v stoletni prah …
Počitnice v Opatiji
Pogled na Reko: Zvečer, ko sva se sprehajali vzdolž višje ležeče ceste Via Garibaldi, sva v daljavi zagledali Reko. To je bil čudovit pogled, vse te svetlikajoče se lučke, za katere se je zdelo, kot da hitijo po bregu navzgor, in so bile videti kot dež kresnic.
Rijeka
Opatija: Zadnji večer sva imeli čudovito svetlobo. Stali sva pod neko prazno vilo, katere vrt nama je bil na voljo, in vpijali vonjave cvetočega lovora in lovorikovca. Modro, čudovito modro so se na mirnih vodah svetlikali Cres in daljne dalmatinske gore, in ko je vzšel mesec ter sva opravili z obiskom, sva še enkrat oddrveli mimo cvetočih hrušk in potonik dol na obalo in opazovali plesoče lučke okrog Madonne[2] nedaleč stran od cerkve, ki jo je Hunki naslikala zgodaj zjutraj.
Opatija
Na oddih v Salzkammergut
Območje Dachsteina, kot vse gore v tisti okolici, je veliko bolj skalnato kot vrhovi na Spodnjem Štajerskem in drugačno celo od Julijskih ali Kamniško-Savinjskih Alp. Gore tu delujejo bolj sive, bolj mračne, pogosto imajo črne madeže od pronicajoče vode, in razen smrek in jelk je najti presenetljivo veliko macesnov.
Dachstein
Bad Goisern je prijeten alpski kraj z običajnimi hiškami, ki so, obdane z vrtom in zgrajene iz lesa, res zelo ljubke. Po ulici Konrad-Deublergasse sva šli proti majhnemu naselju Poser in jod-žveplovim toplicam, od koder so v Bad Goisernu in njegovi okolici zaslovele moje knjige. Tašča takratnega zdravnika je bila po rodu Celjanka. Videti je, da so tudi tašče pogosto zelo koristne.
Bad Goisern
V Hallstattu je tudi še rudnik, v katerem pridobivajo sol, čeprav ne več tako na veliko kot v starih časih. Tudi Bad Ischl in Bad Altausee še imata rudnika soli. Drobno mleto sol pa pridelujejo v Ebenseeju.
Alt Hallstatt
Cesarjeva vila v Bad Ischlu: Vsekakor je bilo zelo prijetno videti Bad Ischl, kajti ležal je med visokimi gorami in držal se ga je pridih preteklega časa. Prehodili sva posamezne ulice, prisluhnili zdraviliški glasbi, prišli do starega gradu, ki je zdaj postal hotel Bauer, in v starem mestnem jedru občudovali veliko majhnih hišic, ki so kot okrasni polžki ždele ob robu poti in bi lahko vse predstavljale kuliso za kak roman. Kako so morala dekleta iz teh hišk občudovati visoko plemstvo! Recimo princeso Elizabeto Bavarsko, preden je postala avstrijska cesarica in se je tu prvič srečala s svojim bodočim soprogom. Potem kronsko princeso Štefanijo, nerazvitega otroka, ki je sledil neznanemu moškemu, da bi morda nekoč vladal tujemu ljudstvu! Kako so ti otroci ljudstva sanjarili o vojvodah in nadvojvodah in kako je marsikateri knez ali grof na skrivaj potrkal na takšno okence, včasih najbrž uspešno, včasih pa so ga vljudno, toda odločno odslovili besni starši. Danes so tukaj le bogati Judje in razen gledališčnikov in glasbenikov še turisti z vsega sveta, ni pa več visokega plemstva in učenjakov, ki so prej sem sledili dvoru. Sama sem bila enkrat kot mlado petnajstletno dekle v Bad Ischlu in sem se še spominjala blišča. Moji občutki, da sem doživela preobrat, so bili otožni.
Cesarjeva vila v Bad Ischlu
Ko sva po svojem mnenju dovolj prepeketali Bad Ischl in so najine utrujene noge postale še bolj utrujene, sva se usedli na klop na zdraviliški promenadi in tukaj se je Hunki do solz nasmejala smešni ženski noši, dirndlu. Takoj ko so se namreč pojavile Angležinje, Američanke ali druge zmešane tujke – tokrat moram res uporabiti ta izraz –, so hotele imeti dirndl in trgovci v Wolfgangsee in Bad Ischlu so jim obešali stvari, ki bi še krave pripravile do hihitanja – progasta krila ob bluzah drugih barv ali črn žameten steznik prek prekipevajočega oprsja ali svetlikajoči se svileni predpasniki prek halj iz katuna, k temu pa našminkane ustnice in čevlji z visokimi petami! Najhujši pa so bili klobuki z gamsjo bradico, s petelinjim perjem ali podobno ptičjo kramo. Le malo žensk je hodilo naokrog v navadni obleki in bilo v njej videti dobro.
[1] Alma ima v mislih Veroniko Deseniško.
[2] Zgodba o kipu »Madonna del Mare« se je začela leta 1891, ko je grof Arthur Kesselstadt tragično izgubil življenje v poletni nevihtni na morju pred Opatijo. V spomin mu je njegova družina na steno ob morju postavila kip Madonne, da bi bdela nad njegovo dušo. Od leta 1956 na njenem mestu stoji kip Deklica z galebom, nekateri pa ji pravijo tudi Opatijska nimfa.
