Laško

V tistih treh tednih moje laške pomladi pa sem se naučila, da vigred obstaja, tudi če je v mojem življenju nikoli ni smelo biti, in zato pač tako pogosto romam dol v Laško, podobno kot nekateri ljudje radi obiskujejo grobove svojih dragih, kot da bi tam lahko našli kak zadnji ostanek tistega, kar so izgubili.

Rübezahl je ta popotni cilj oboževal prav tako kot jaz, pa najsi sva se mimo velikega mravljišča spustila čez sedlo Huma, s katerega si videl v tiho Rečiško dolino in gor do sive cerkve na Svetini, ali v toplem poletnem mraku čisto počasi pripešačila iz Rimskih Toplic ali pa napol umirajoča od žeje in nemalo utrujena od hoje ob sončnem zahodu prikrevsala dol iz Sv. Ruperta nad Laškim[1] – vedno sta najina ljubezen do narave in potreba po hoji tukaj doživeli prozaičen zaključek, kar smo vsi, tudi sladka živalca, vedno znali visoko ceniti.

Minejo pomladi in poletja, želje in upi, toda stara dobra gostilna ne premine tako zlahka, in pod starimi kostanji, s pogledom na Savinjo, na vzpenjajoče se hiške, grajske ruševine in koničasti vrh Huma človek ob vsej ljubezni do poetičnega v življenju rad poje pražena jetrca ali golaž ter pri tem popije kako pivo.

Ko smo od križa sestopile s pobočja, posutega s cvetlicami, ko se je že odprl pogled na cerkev sv. Mihaela z dvema zvonikoma, ko je v dolini mehko vijugala Savinja, ko smo v megličasti daljavi zagledale nos Velikega Kozjega, na drugi strani ozke doline z raztresenimi domačijami pa sedem vrhov Huma, sem svojima redkobesednima spremljevalkama povedala za tople vrelce v Laškem in obe sta bili takoj navdušeni, kajti ena je začela kar se da živahno prigovarjati drugi, naj na vsak način izkoristi priložnost in se okopa v zdravilni termalni vodi.

Ker zdaj nismo šle v kopališče, smo se sprehodile po ulicah mesteca.[3] Bile so slikovite kot le redke meni znane. Bilo je nešteto očarljivih streh, ki so prehajale druga v drugo, presenetljivo pa je bilo tudi število visečih vrtov. Po zavitih uličicah si se vzpenjal vse višje in višje, dokler nisi na Poti Karla Valentinitscha[4] stopil na prosto. Tam, kjer se je odcepila pot do grajskih ruševin, se je vzdolž široke ceste vlekel nizki zid, ki je bil povsem potopljen v toplo popoldansko svetlobo, in seveda sem se morala usesti nanj, da bi pozirala za fotografijo.

Laško je bilo morje svetlobe, nebo poznojesenskega dne temno modro, grmovje tople rumene barve, pobočja s pridihom bledo zelene, travniki pokošeni. Šli smo po Poti Karla Valentinitscha in čez nekaj časa zavili v smeri proti Reki.

To je bil res bogato poplačan dan, kajti s cvetlicami prekriti travniki, svetlo zelena posejana polja, pomladno zelena drevesa, dišeči kovačnik ob robu poti, nenehno cvrčanje čričkov, oblaki, ki so se kopičili za visokimi gorami, desno in levo od popotnika obe dolini, vsaka idilična in raznolika, vsaka obkrožena z verigami hribov, pred nami pa nenavadno grajena cerkvica sv. Katarine[5] z večernim mirom nad vasjo in polji, vse to v resnici ostaja nepozabno. Joki je tekal za neštetimi metulji in vsakega človeka, ki ga je videl, pozdravil kot svojega najboljšega prijatelja.

Pozneje sem papanu tastu pokazala tudi Laško z njegovimi »visečimi vrtovi«, njegovimi kotički in nepričakovanimi obokanimi mostovi, s cesto Karl-Valentinitschweg in razvalinami gradu, od koder se vidi cerkev sv. Krištofa,[6] pokopališče in delček mesta. S same razvaline gradu imaš čudovit razgled na cerkev sv. Mihaela,[7] tik pod katero sva šla na Sveto Katarino.

Tudi za Sv. Rupertom je videti, kot da bi se hotel svet končati, saj tudi teh nekaj hišic leži na ločnici med dvema hriboma, toda spokojnega dostojanstva Svetine ne doseže. Cerkev sv. Ruperta ima bel oplesk, stolp malce štrli vstran, župnišče je veliko. Večkrat sem bila gostja pri župniku,[8] ki ga že dolgo poznam.

Ozka dolina je namreč zelo ljubka, ozkotirna železnica[9] do rudnika premoga v Trobnem dolu[10] pa naravnost očarljiva, saj vidiš predore, visoke mostove, mikavne zavoje, globoke ugreze, na mnogih odcepih poti pa je bilo mogoče prebrati opozorilo: Pazi, vlak! Ker ni vozil niti enkrat na dan, opozorilo sploh ni bilo tako nujno.

Po dveh urah prideš do odcepa za Reko, nato desna gorska stena postane bolj strma in skalnata, dolina se vse bolj zapira, potem pa pred seboj nenadoma zagledaš Kalvarijo Marija Gradca in od olajšanja zavzdihneš, saj si tik pred Laškim.

Najlepša stvar na tem izletu je bila brez dvoma vožnja domov. Vstopili smo v majhen vagon, ki je lahko sprejel le štiri ali pet ljudi in se je zaradi stalnega naklona sam premikal naprej, takoj ko so mu bili dali prvi impulz. Je pa terjalo precej truda, da si potem z vlakom lahko upravljal, in več kot enkrat je inženir ob takšni vožnji skupaj z vlakcem pristal v jarku, mi pa smo se zdaj čudovito vozili v dolino. Prečkali smo miniaturne mostove, majhne predore, železniške prehode z opozorilnim napisom »Pazi, vlak!« – ta pa je po polžje pripeljal mimo le enkrat na dan, kajti lokomotiva premogovniškega vlakca je delovala kot mlinček za kavo in je sploh delala le po dolini navzgor. Navzdol je delo bolj ali manj prepustila naklonu in naključju. Slika se je vedno menjavala, in medtem ko smo zjutraj tri polne ure peš sopihali navzgor, smo zdaj v večeru, ki se je spuščal nad pokrajino, v dobre pol ure pridrveli do konca ozkotirne železnice. Od tam naprej smo v dvajsetih minutah prišli do nam ljubega Henkeja.[11]

Šmohor – Sestop je bil čudovit in v jasnem vremenu. Tri hišice, ki so stale okrog cerkve in predstavljale celoten kraj, so se pošteno smejale od zadovoljstva in me tri, da o sladki živalci sploh ne govorimo, smo zato na izlet gledale kot na nesporen uspeh.

Potem ko si drugič pošteno zagrizel v kolena, si prišel na območje, kjer so rastle gobe. Nekoč sem tam našla čudovitega gobana, kot slepa kura zrno najde.

Pri Ridi so odpovedala vsa zdravilna sredstva, od ricinusa do soka iz aloje, ki se ga daje bolnim konjem, in prijateljici, ki je oboževala mleko in vodo, sem svetovala, naj me pospremi na Šmohor, kjer so imeli vino, ki je v človeka zarezalo kot Harun al Rašidov meč, tako da si potem, ko si ga popil, moral vedno znova zaostati za drugimi, da bi občudoval kako lepo gozdno drevo.

Eno počivališče se mi je še posebej vtisnilo v spomin. Na ozkih okenskih policah kmečke hišice so cveteli temno rdeči nageljni. Dež je nenehno polzel po visečih listih vinske trte, in kadar se je sonce na trenutke prebilo skozi oblake, se je vsaka kapljica zasvetila kot biser. Bele stene hiše, stopnice do vrat, kokoši, ki so svoje piščančke vabile pod svoje perje, mukanje krav v bližnjem hlevu, progasta mačka, ki je skozi strešno lino opazovala vrvež, otroške nožice, ki so nenadoma pricapljale po mehkih tleh …

Otrokom smo dale nekaj peciva in kmetica se je za poplačilo pojavila s skledo mleka, kajti Slovenci so zelo gostoljubni.

[1] Danes Šentrupert.

[2] Nekdanji hotel Hum (danes hotel Špica) v Laškem.

[3] Laško.

[4] Danes Valentiničeva cesta v Laškem.

[5] Cerkev sv. Katarine je ena najstarejših cerkva laškega območja. Nastala je okoli leta 1500 in preseneča z nanizanimi kipi svetnic. Okoli oltarja, posvečenega sv. Katarini, se vrstijo sv. Marjeta, sv. Apolonija, sv. Barbara in sv. Lucija. Stranski oltar nasproti prižnice je posvečen sv. Doroteji.

[6] V cerkvi, dograjeni leta 1738, so na ogled najstarejše orgle na Slovenskem. Orgle z letnico 1682, dobrega pol stoletja starejše od cerkve, so pred tem zvenele v cerkvi sv. Martina v Laškem. Glasbilo z izjemno zgodovino je bilo upodobljeno tudi na bankovcu države Slovenije za 200 tolarjev.

[7] Mogočna romarska cerkev z dvema stolpoma je bila zgrajena v prvi polovici 17. stoletja. Njen zavetnik je nadangel Mihael, ki je v glavnem oltarju upodobljen s tehtnico in vihtečim plamenastim mečem. Cerkev velja za eno zanimivejših tudi zato, ker je v njenih detajlih opazen preplet različnih stilov.

[8] Verjetno Avguštin Jager (1876–1964). Jože Maček: Kratka zgodovina župnije Sv. Rupert nad Laškim ob njeni 250-letnici. Šentrupert: Župnijski urad Sv. Rupert nad Laškim, 2005. Jager je službo v Sv. Rupertu začel opravljati 1. decembra 1924. Leta 1941 je bil izseljen na Hrvaško. Leta 1945 se je vrnil v Sv. Rupert, vendar od takratnih oblasti ni dobil dovoljenja za opravljanje svoje duhovniške službe v tem kraju. Umrl je kot upokojeni šentrupertski župnik v Mariboru v 88. letu starosti.

[9] To je bila ozkotirna železnica za prevoz premoga iz rudnika Trobni dol do Marija Gradca, ki je delovala med obema svetovnima vojnama. Z zaprtjem rudnika leta 1935 je prenehala z obratovanjem. Danes je tu urejena tematska pot, nekaj malega ostankov je še vidnih. Vir: Alenka Hren Medved.

[10] V Trobnem Dolu pri Laškem je od srede 19. stoletja do leta 1935 obratoval rudnik zelo kakovostnega rjavega premoga. Šlo je za majhen rudnik, ki je pogosto menjaval lastnike. Kljub majhnosti je bil premogovnik pomemben vir zaslužka za domačine in ljudi iz bližnje okolice. Tjaša Pertinač: Rudnik Trobni Dol. Ljubljana: T. Pertinač, 2016.

[11] Nekdaj gostilna Henke, danes hotel in gostilna Špica v Laškem.