Najpogosteje sva z Rübezahlom seveda hodila na Celjsko kočo; sredi poletja po hladnem temnem grabnu, nad katerim je grozeče visela skalna stena, hudourniški potok pa je tvoril veliko nepomembnih slapov; jeseni, ko so zoreli kostanji, čez strmo zaplato in vzdolž sončne gorske stene, mimo cvetočega vresja in grmičkov večcvetnega encijana;
spomladi praviloma čez Vipoto[1] in mestni gozdni greben, od koder se je odpiral pogled na celotno Celjsko kotlino in vse gore, celo na Kamniško-Savinjske Alpe v daljavi. Kakega zgodnjega pomladnega ali poznega novembrskega dne, ko še ni bilo snega, sva za »črnim mačkom« pogosto iskala lobodiko in se nato vsa prezebajoča priplazila do peči v Celjski koči.
Celjska koča
Pot do Celjske koče sem opisala že večkrat: ko se je vigred šele sluteč plazila čez gorske travnike in prebudila trobentice, do vročega poletja, ki je zasadilo enocvetno brodejo,[2] in do spuščajoče se jeseni, ko so noge šelestele po togem listju pravih kostanjev in so na redkih drevescih tik ob poti zorele nešplje. Zato je dovolj, če rečem, da smo sedeli zgoraj pred kočo in se krepčali, medtem ko so sončni žarki poševno padali skozi veneče liste vinske trte in so krave tik pod nami mulile zadnjo skromno travo.
Alma M. Karlin in njen psiček Blacky
Nekaj dni pozneje sem Mimi in Theo peljala na Celjsko kočo in seveda zraven vlekla sladko živalco, saj sem se odločila, da se bom za »ljubezen svojega srca« borila do zadnjega. Dejansko se mi ga je, kot so trdili ljudje, s svojo ljubeznijo posrečilo iztrgati smrti. Resda le za eno leto, vendar je bil ta čas zanj in zame zelo dragocen.
[1] 532 m.
[2] Ifejon oz. ipheion.
