V literarni zapuščini Karla Destovnika Kajuha so v korespondenci ohranjeni številni listki, ki sta si jih med poukom pisala in izmenjevala Karel Destovnik Kajuh in njegov sošolec, prijatelj, pesnik Franc Primc.
Karel Destovnik Kajuh je po opravljenem sprejemnem izpitu leta 1933 šolanje nadaljeval Celju, na prvi realni državni gimnaziji. Prvi razred je končal s prav dobrim uspehom, drugega in tretjega z dobrim uspehom, četrtega po opravljenem popravnem izpitu iz matematike s prav dobrim uspehom. Peti razred je ponavljal, nezadostno oceno je imel pri matematiki in latinščini. V naslednjem letu ga je opravil s prav dobrim uspehom. Prav tako tudi šesti razred, ki ga je zaradi izključitve dokončal v Mariboru. Zadnjega, sedmega razreda, pa zaradi začetka vojne ni uspel dokončati.
V šolskem letu 1938/39, ko je Karli zaradi nezadostnih ocen pri matematiki in latinščini ponavljal peti razred, se je spoprijateljil s sošolcem Francem Primcem. Sedela sta skupaj, v šesti klopi. Razred je imel svoj prostor v prvem nadstropju gimnazijskega poslopja, ki so ga zaradi dolžine in širine imenovali tudi vagon.
Karla Destovnika in Franca Primca ni zbližala le poezija, ampak tudi pogled na svet. Med poukom sta velikokrat na lističih, iztrganih iz šolskih zvezkov, razmišljala o mnogih življenjskih vprašanjih. Njuno dopisovanje je najintenzivneje potekalo v zadnjem obdobju njunega prijateljevanja, to je v prvem polletju šolskega leta 1939/1940. Eden izmed prvih ohranjenih zapisov, v katerem sta razmišljala o vrednosti njunega pesniškega talenta, je datiran s 24. oktobrom 1939. Zapisi razkrivajo Kajuhovo tenkočutnost, čustvenost in razglabljajočo resnost z močno poudarjeno osebno noto v taki meri kot je ne moremo slediti v njegovi tedanji pesmi. Hkrati pa nudijo vpogled v psihično neurejenost mladega Primca, ki se je v nadaljevanju stopnjevalo do usodne brezizhodnosti.
Ob pripravah na 20. obletnico Cankarjeve smrti sta oba napisala pesem posvečeno Cankarju. Pesem je izraz globokega spoštovanja do Ivana Cankarja.
IVANU CANKARJU
Ob 20. – letnici njegove smrti
Ne bom Ti tega pravil, kako je zdaj pri nas.
Saj itak veš, da narod hlapca smo Jerneja.
Otroci plahosti, ponižanja, molčanja.
In da pravice ni pod starim nebom.
Le to bi rad Ti na uho povedal:
Da so ondan doma nas vse razgnali,
Ko smrti Tvoje dan smo praznovali …
In da rdeči nagelj Tvoj ljudje so vrgli na smetišče.
Oprosti, Cankar, da smo taki v dolini Šentflorjanski,
Katerim pel si pesem zagonetno o svobodi,
Za k’tere živel si in od gladu umiral.
Še to bi, Cankar, Ti v tolažbo rekel:
Da ni še nas razkrojil časa strup,
da vriskanja beseda se živi.
(Kajuh)
IVANU CANKARJU
Ob 20-letnici smrti
Ti véliki naš borec za pravice
Vseh lačnih, tlačenih, zaničevanih;
Branilec bednih, od krivic teptanih
In neustrašni glasnik resnice;
ti pevec vseh, ki jih zajema beda,
visoki pevec svoje domovine –
prisegamo ti vsi, da ne izgine
iz naših src nikdar tvoja beseda:
na dno srca, v najtajnejše globine
smo jo shranili, – tam nam bo ostala,
da nam bo v dušah vekomaj sijala,
vodila nas in nam moči dajála,
da nam iz srca ljubezen ne izgine
do sočloveka in domovine!
(Primc, 10. december 1938)
Med šolsko uro sta se dogovorila o (skupnem) pisanja drame. Nad fabulo, ki jo je predlagal Kajuh, je imel Primc najprej pomisleke, šele kasneje, ko sta se odločila za dramatizacijo obdobja ilegalnega mladinskega gibanja, ki je privedlo do sarajevskega atentata, se je Primc nad fabulo navdušil. Drami sta postavila osnovni vsebinski in idejni okvir, v skladu z njunim življenjskim načelom: boriti se na strani ljudstva za etične in moralne cilje. Nadaljnje delo je prekinila smrt Franca Primca. Ali se je Kajuh lotil pisanja te drame ni znano, saj morebitni fragment v njegovi zapuščini ni ohranjen.
Ohranjena so le tri pisma in ena dopisnica Franca Primca poslana Kajuhu. Hrani jih Knjižnica Velenje. Iz pisma, ki ga je napisal Franc Prim Kajuhu, je razvidno, da je na vsaj eno pismo Kajuh odgovoril, , vendar Kajuhova pisma niso ohranjena. Primčeve misli in način pisanja pisem so Kajuhu nedvomno ugajale, saj se je nekaterih od njih pozneje posluževal v svojih pismih drugim, na primer v pismu Konstantinu Nahtigalu in Mariji Medved, čeprav se nekatere med njimi ne podajo njegovemu značaju in zvene nekoliko tuje. Tako piše Konstantinu Nahtigalu 10. avgust 1939:
»Zunaj pada počasi dež in ropoče v žlebu. V kuhinji Ti pišem na lanski številki »Svobode«. Mislim počasi, raztreseno.«
Končuje prav tako z mislijo Franca Primca:
»Ali naj bo že dovolj za danes? Veš, rad bi Ti pisal mnogo, vsega hudiča – ampak ni pa ni ničesar. Le tu in tam se še kdo obesi ali ustreli drugače nič novega …
Oblaki – ti večni popotniki gredo čez nebo proti Ljubljani. Mračno je že in tesno mi je pri srcu, vse se mi zdi kot v jetnišnici. Oprosti temu stilu pisanja – ampak danes mi je tako – že veš kako!«
Zadnji ohranjeni listič Kajuha in Franca Primca je datiran z 21. 11. 1939, 14 dni pred Primčevim samomorom, kjer je jasno razvidno s kako globokimi psihičnimi težavami se je spopadal Primc.
Prve dni v decembru se je Franc Primc odpravil peš iz Celja v Šoštanj h Kajuhu. Prišel se je posloviti od Kajuha, Kajuh ga je tolažil in ga poskušal odvrniti od njegovih črnih misli. Primc mu je po pogovoru zagotovil, da je popolnoma pomirjen. Nato se je z vlakom odpeljal iz Šoštanja v Celje. Denar za vlak mu je dala Kajuhova mati. Iz celjske železniške postaje se je napotil proti Štoram, kjer je skočil pod kolesa drvečega vlaka. V poslednjem pismu, ki ga je nosil s seboj, je vso literarno zapuščino zapustil Kajuhu s pripisom, da pesmi ne sme nikjer objaviti.
V decembrski številki glasila »Slovenska mladina« je poleg dveh Primčevih pesmi objavljen nekrolog v spomin Francu Primcu. Napisal ga je Kajuh. Nekrolog je prikrit, vendar boleč in hkrati udaren odgovor na številne obtožbe uradnega časopisja na napredno usmerjenost slovenske mladine, predvsem slovenske vlade klerikalne stranke, ki je Primčevo smrt izkoristila v propagandne namene in kot argument tedanji banovinski upravi v boju proti marksističnim usmerjenosti mladine, predvsem dijaštva.
Nekrolog se glasi:
V SPOMIN FRANCU PRIMCU
»Pred dobrim mesecem so naši dnevniki objavili vest o samomoru dijaka Primca Franca iz Celja. Nič preveč besedi niso izgubljali. Skušali so sicer razjasniti tragičen korak mladega človeka; o dejstvih, tistih dejstvih, ki so ga do tega privedla pa so molčali.
Nič črnih zastav ni bilo, nič pevcev in godbe; kar tako kot po navadi, če siromak umre. Tisti pa, ki jim življenje nikoli ni dajalo brig, so se čudili in izpraševali: „Čudno, kaj neki ga gnalo je v smrt?” Čeravno je od vsepovsod kričalo, da ga je svet s svojo brutalnostjo k temu napotil, niso hoteli spregledati in niso odprli oči.
V nas mladih pa je vse to zapustilo neizbrisen pečat, ki ga nihče ne izruje, a kar smo čutili pri tem, je težko dopovedati. Vsi smo še bolj na široko odprli oči in si prilili v srca sovraštva in mržnje do tega sveta, ki daje milost le brezsrčnim, surovim tiranom, ki jim ni mar za življenje milijonov.
Pa bi prišel kdo od nekod in rekel: Lažete, tega ni svet zagrešil. Tako bi mu rekli, vsi mladi, brez vsakih razlik, bi mu rekli: Stradal je? Kdo je kriv tega? In onemel bi.
Pa bi še dalje mu rekli: Videl je svet ves lažen in gnil in mračen tako, da svoje ni videl mladosti!
Vprašali bi ga, ki bi nam rekel, da lažemo: Koga boš sodil – dobo ali človeka, ki se je v krčih boril proti njenemu nasilju? Koga – povej?! In spet bi utihnil.
Lahko bi mu zastavljali vprašanja ves dan, ves teden … Slednjič bi morda spoznal in nam rekel: Star sem že, vidim že slabo, oprostite, da sem vas žalil!«
