Najpogosteje sva z Rübezahlom seveda hodila na Celjsko kočo; sredi poletja po hladnem temnem grabnu, nad katerim je grozeče visela skalna stena, hudourniški potok pa je tvoril veliko nepomembnih slapov; jeseni, ko so zoreli kostanji, čez strmo zaplato in vzdolž sončne gorske stene, mimo cvetočega vresja in grmičkov večcvetnega encijana; spomladi praviloma čez Vipoto[1] in mestni gozdni greben, od koder se je odpiral pogled na celotno Celjsko kotlino in vse gore, celo na Kamniško-Savinjske Alpe v daljavi. Kakega zgodnjega pomladnega ali poznega novembrskega dne, ko še ni bilo snega, sva za »črnim mačkom« pogosto iskala lobodiko in se nato vsa prezebajoča priplazila do peči v Celjski koči.
[1] 532 m.
