Hochfeiler, 1912

Midva sva nameravala po navadni poti na vrh, dol pa čez Hochstellerskees v Schlegeisgrund. Ta prehod je namreč ena od najlepših tur v Zillertalskih Alpah. Seveda se da narediti le ob dobrih snežnih razmerah, medtem ko je ob slabem vremenu in v novem snegu sko­raj nemogoča. Zato sva se morala zadovoljiti samo z željami in biti vesela, da sva sploh prilezla na Hochfeiler.

Naslednje jutro se je vreme držalo kakor prejšnji dan; samo megle so visele nekoliko višje. Ob petih sva zapustila kočo (Edelrauterhutte na Eisbruckjoch, in jo mahnila po dobro nadelani stezi proti škrbini. Hodila sva po širokih ploščah kakor po tlakovani cesti. Ker je bil tudi sneg trd, sva bila v dobri uri že na Weisszintscharte (3293 m)………

 

Onkraj ledenika sva zagledala razorani greben, ki drži od Weisszinskih špic proti Hochfeilerju, njegovo gorjansko veličanstvo je bilo pa dostojanstve­no zagrnjeno v meglo.

Urno sva se spustila navzdol in jo pihnila v severozahodni smeri čez ledenik, ki sva zapazila na njem le tu in tam kako širšo razpoko. Čez grobljo so nama kazali pravo smer med skale vtaknjeni drogovi, da nama ni bilo treba iskati bližnjic. Zato sva bila ob 7. uri 15 minut že pri Dunajski koči (2665 m).

Tu se nisva mudila dolgo. Ročno odloživa nahrbtnika, nabaševa najpotrebnejše v žepe in odhitiva naprej. Od koče vodi steza po kamnitih tleh skoraj čisto do zahodnega grebena Hochfeilerja, ki lo­či Weisskarlferner od Gliedskega ledenika. Midva sva jo našla pokri­to z debelim, ko steklo trdim snegom. Nekaj časa je šlo prav lahko. Kmalu pa je snežišče postalo tako strmo, da sem moral na pomoč poklicati dereze, ker sem imel žeblje vse oglajene. Da se mi je Lojze v svojih novih, z ostrimi zobatimi podkvicami oboroženih čevljih prav hudobno smehljal, ko sem z mnogimi vzdihi pritrjeval mrzlo železo na noge, se razume samo ob sebi.

Čim višje sva prihajala, tem silneje je pihalo, obenem se je pa tudi vedno bolj jasnilo. Vrh za vrhom se je prikazal iz oblakov in kmalu se je zalesketalo sonce na ledenikih. Samo pred nama se je vedno bolj temnilo; zdelo se mi je, kakor da bi megle zapuščale vazale samo za­to, da ubranijo kralja.

Ko prispeva na greben 3190 m visoko, se nama vrže vihar z vso si­lo nasproti in objame naju gosta megla. Na pol zametene stopinje kažejo smer, ki se je morava držati. Veter nama zanaša ostre ledene kristale v obraz in nama maši oči in ušesa. A kljub temu lezeva na­prej z mrzlično hitrostjo. Akoravno sem imel debele volnene rokavi­ce, me je zeblo, da sem komaj držal cepin; nog pa kmalu nisem več čutil. Lojzetu se je menda godilo prav tako, akoravno mi ni nič ome­nil o tem; saj govoriti sploh ni bilo mogoče. Prav vesel sem bil, ko sem zagledal pred seboj na ozki škrbini zavetišče, ki mi je oznanja­lo, da nimam več daleč do vrha. Prijetno bi bilo, ko bi se bil mogel tam nekoliko oddahniti; toda bilo je polno snega in ledu.

Stisnem se torej k steni, ki je bila popolnoma z ledom prevlečena, da bi se vsaj nekoliko zavaroval pred viharjem, in čakam na tovariša, ki se je nekaj zamudil v boju za svoj klobuk. Najprej se pojavi iz me­gle roka s cepinom, nato pa njen lastnik. — Toda, jeli to res Lojze? Ves snežen od nog do glave, kakor mož, ki ga otroci narede iz sne­ga! Nehote me je posilil smeh, tako čuden se mi je zdel moj sodrug.

»Zakaj se pa smeješ, ko si me pripravil v tak strah? Vihar je hotel odnesti čez greben najprej mene, potem še klobuk; toda posrečilo se mi je, da sem oboje ohranil, najprej klobuk, potem sebe. Ko pritr­dim klobuk in se ozrem po tebi, te že ni bilo nikjer. Kličem in kličem, a od nikoder nobenega odgovora! Skoraj sem se že bal, da te je bur­ja odnesla na Gliedski ledenik, čeprav si se nekoliko obtežil z dere­zami. Lepa je ta! Meni lasje vstajajo od strahu in skrbi ter mi privzdi­gujejo klobuk, da sem si ga moral z ruto na glavo privezati, ti pa tu­kaj v kolibi na toplem počivaš!«

Tako me je oštel Lojze, potem je počenil poleg mene na »toplo«. Kmalu je pa videl, da prostor ni posebno pripraven za počitek, in za­čel je sam priganjati naprej. Čakala naju je še ostra in strma ledena rez, ovenčana tu in tam z večjimi in manjšimi opastmi.

Ker so vodniki prejšnjih navez izkopali v ledena tla cele jame, nis­va imela dosti opraviti s sekanjem stopinj. Niti zametene niso bile, ker je veter ves sneg sproti odnašal. Samo na to sva morala paziti, da naju ni vihar vrgel iz stopinj. Kajti brila ni kraška burja, ampak bu­tal je pravi ameriški orkan. Na nekaterih mestih nisva mogla drugače naprej kakor po vseh štirih. Bolje se je bilo tako ponižati kakor po­skusiti zračno pot skozi meglo na desno na Hochferner ali pa na le­vo na Schlegeiskees. Tako sva se bolj plazila, kot lezla po ostri, tu in tam komaj čevelj široki rezi. Priznati pa moram, da naju ni vročina prav nič nadlegovala in tudi potila se nisva posebno. Večkrat sem potegoval po obrazu z roko, da sem si postrgal ledeno skorjo. Kljub temu je moralo biti to plezanje sila kratkočasno, kajti mnogo prej, kot sem pričakoval, mi je oznanil srednje debel drog, da sem vrh Hochfeilerja.

Najprej potipljem drog, potem pa stopim par korakov naprej, da se prepričam, ali sem res na vrhu. Ker sem čutil, da se onstran gre­ben spušča navzdol, sem spoznal, da triangulacija kaže prav. Ko se je nato tudi Lojze prepričal, da je na vrhu, se obrneva previdno kar na mestu, da ne bi zašla na velikansko opast, ki je visela in menda še visi, če se ni pod lastno težo ulomila, nad Schlegeiskeesom. Nato se spuščava počasi od stopnice do stopnice navzdol, s »sladko« za­vestjo, da sva bila na Hochfeilerju, dasi ga nisva videla, ampak samo tipala, to pa prav temeljito zlasti njegov greben………

 

Ker je bila ura komaj enajst, sva se odločila za daljši počitek. Si­cer je celo tu neusmiljeno brilo, toda za kočo sva bila vendarle neko­liko v zavetju. Lojze je skuhal imeniten čaj, in tudi njegova prekajena svinjina se nama je prav prilegla.

Okrepčana in odpočita sva se odpravila od Dunajske koče narav­nost proti dolini…

 

Najprej sva šla do krasnega loma Weisskarlskega ledenika, in to ravno o pravem času, da sva videla mogočen leden plaz. Velikanski stolp se je nagnil in treščil čez visoko ledeno steno, da je kar zagrmelo. Razbil se je tako temeljito, da so posamezni kosi ledu priropotali prav do steze.

Sploh je ta kraj jeseni in spomladi zelo nevaren zaradi plazov vsa­ke vrste, kamnitih, snežnih in ledenih. Zato so zelena brda, čez kate­ra se vije steza, kar posuta s kamenjem; večje skale se odpočijejo šele globoko doli na Gliedskem ledeniku.

V grušču se skrivajo tu in tam še dokaj lepi kristali. Tudi midva sva jih nekaj našla. Jaz sem par manjših spravil kar v žep, Lojze je pa po­bral tako velikega, da ga je moral vtakniti v nahrbtnik. Seveda se mu je s tem pomnožila teža. Vzame ga zopet ven in premišljuje, kaj bi storil. Rad bi ga bil vzel s seboj, pa se ga mu ni ljubilo nositi.

»Veš kaj?« mu svetujem; »razbij ga na manjše kose in vzemi dva ali tri za spomin in boš takoj lažje nosil.«

»Ta je pa pametna,« odvrne Lojze, razbije kristal na štiri dele in vtakne vse štiri kose nazaj v nahrbtnik.

»Sedaj pa koj lažje nosim,« reče zadovoljno……….

 

Onstran potoka stopiva na lep kolovoz, ki vodi iz Zadnjega Pfitscha po Oberberški sodolici navzgor na obširne planine in košenice. Pot na Pfitscherjoch se odcepi že pri Steinu, ki je zadnje selo v doli­ni. Ker sva pa oba velika prijatelja bližnjic, zapustiva lepo zložno pot in jo udariva naravnost po strmih rovtih navzgor. Tako sva mislila najhitreje dobiti podse tistih 600 metrov višine, ki so naju še ločili od prevala. Sicer se nama ni nikamor mudilo, ker je bila ura šele tri proč, toda praznega pota ne dela nihče rad. Tudi midva ga nisva ma­rala. Toda obračala sva midva, obrnil pa je nekdo drug.

Po rovtih sva lezla kar vsak zase, kakor sva vedela in znala. Sča­soma nama je postalo toplo, prav toplo, pretoplo. Ko se snideva v senci nekih svisli, si obriše Lojze pot z obraza in pravi nejevoljno: »Zjutraj bi bil kmalu zmrznil na Hochfeilerju in malo je manjkalo, da me ni odnesel vihar; sedaj bi se pa kmalu stopil od vročine in niti najmanjši veter noče potegniti. Sploh je pa le tista tvoja naglica kri­va, da se tu gori potiva. Kaj bi ne bilo boljše, da bi bila šla čez Stein po poti, namesto da plezava po tej poraščeni strmini?«

»Nikar se ne jezi,« ga tolažim; »boš vsaj videl, kakšen užitek boš imel, ko prilezeš na vrh. Kako se ti bo pač prilegla potem vrela voda s sladkorjem in vinom!«

 

Tu stoji v krasni legi, sredi mičnih jezerc, stara Rainerjeva gostil­na, ki je v novejšem času zelo povečana. Ko sediš v prostorni obednici, se ti zdi, kakor da si v veliki gostilni ob glavni cesti, ne pa v viši­ni našega Stola. Dokler ni sopihal »lukamatija« čez Brenner, je bil Pfitscherjoch najboljši in najkrajši prehod med Eisaško in Zillersko dolino. Tudi pozimi so ljudje hodili čez; zato je bilo zavetišče zelo potrebno. Odkar je pa planinstvo v modi, leti Rainerju denar kar sko­zi okna; kajti smukavci si kar vrata podajajo. Pa tudi domačini, zlasti oni iz Zadnjega Pfitscha, hodijo še vedno kaj radi tod čez v Zillertal, ker dela železnica prevelik ovinek.

Medtem ko sva se krepčala, se je zunaj začelo pripravljati na dež, kar naju pa pri najinem koristnem delu ni prav nič motilo. Ko je pa parkrat zagrmelo in je ura odbila šest, sva jo hitro pobrala ven in jo udrla po lepi jahalni poti v Zamsertal. Navadno štejejo dve uri do Do­minikove koče; toda Lojze je trdil, da je ta čas odmerjen samo za smukavce in da zadostuje planincu poldruga ura. Imel je prav, kajti o pol osmih sva bila že zopet pod streho, in sicer tako mokra, da je kar curljalo od plaščev.

Izprva je le malo kapljalo, tako da sva tu in tam celo nekoliko po­stala. Kajti razgled z vrha prevala in njegovih pobočij je res lep. Proti severozahodu je bilo gorovje še toliko odkrito, da sva prav lepo vi­dela Schrammacher in Olperer. Ko sva pa prišla na Loviško planino (Lovitzalpe), se je ulila ploha, ki nama je ostala zvesta tja do Domini­kove koče (1684 m). Vendar nama ni mogla do živega, ker sva imela nepremočljive plašče.

Hitro se umijeva, preoblečeva in odideva v obednico. Bila je na­polnjena do zadnjega kotička. Pri neki mizi so se toliko stisnili, da sva dobila tudi midva prostor. Lojze je s svojo prijaznostjo očaral vso družbo. Spoznal je na prvi pogled, da ima same smukavke in smukavce pred seboj. Nato je pa pripovedoval take, da so se jim kar lasje ježili.

»Glejte, glejte,« se je čudila neka dama, »jaz sem dobila danes sončni žig, ko sem legla malo na sonce, gospoda sta pa na Hochfeilerju skoraj zmrznila.« In res je imela do komolcev ožgane roke. Se­veda sva se midva tudi čudila, ker veva, kaj se spodobi.

Ko pa je začel Lojze pripovedovati o pozabljeni vrvi in o izbranem »užitku« tam gori na tistih preklicanih rovtih, se me je polotil tak za­spanec, da sem se moral posloviti. Kdaj se je Lojze prigugal za me­noj, nisem slišal, ker sem takoj zaspal. Izvedel sem pa drugi dan, da je goste zabaval še do desetih, od desetih naprej pa vodnike in služinčad. Zato pa sva bila imenitno postrežena, in tudi ključ od Olpererske koče nama je bil takoj na razpolago.

Naš Lojze pač zna . . .

Janko Mlakar, Iz mojega nahrbtnika, MK 1972