Ob koncu vélike vojne se je Maribor znašel v središču viharnega dogajanja, ki je močno poseglo v njegovo prihodnost. 16. in 17. avgusta 1918 ustanovljeni Narodni svet za Slovenijo in Istro v Ljubljani, ki je imel za nalogo pripraviti vse potrebno za združitev Slovencev s Hrvati in Srbi v novo samostojno državo, je kmalu dobil pokrajinske odseke. 26. 9. 1918 je bil ustanovljen pokrajinski odsek za Štajersko v Mariboru. Ta je 1. novembra 1918 Rudolfa Maistra imenoval za generala ter mu podelil vojaško poveljstvo tako nad Mariborom kot nad vsemi vojaškimi enotami na slovenskem Štajerskem.
29. marca 1874 rojeni Rudolf Maister je svojo vojaško pot začel leta 1892 kot gojenec dunajske domobranske kadetnice. Novembra 1895 je postal poročnik in leta 1910 stotnik, potem ko je leta 1907 opravil usposabljanje na častniški šoli v Gradcu. Leta 1917 je dosegel čin majorja. Zaradi zdravstvenega stanja – kot posledica hudega prehlada, ki ga je dobil na manevrih leta 1912, se mu je vnela rebrna mrena, nato pa so mu odkrili še pljučni katar in kronični bronhitis – je bil od leta 1913 naprej razvrščen v črno vojsko, ki je bila sestavljena iz starejših mož ter častnikov z omejeno sposobnostjo, kar je pomenilo, da je prvo svetovno vojno preživel z opravljanjem vojaških funkcij v zaledju, in sicer večinoma v Mariboru, kjer je poveljeval 26. črnovojniškemu okrožju. Narodni svet za Štajersko je 1. novembra 1918 dotedanjega majorja Maistra povišal v generala, vendar ni natančneje opredelil častniške stopnje. Tako vprašanje njegovega čina še nekaj časa ni bilo povsem jasno.
Z ustanovitvijo Države Slovencev, Hrvatov in Srbov 29. oktobra 1918 je postajalo vse bolj očitno, da bo Maribor potrebno čimprej odvzeti nemški oblasti, saj bo v boju za severno mejo odločal ravno boj za mesto. Le dan kasneje je namreč mariborski občinski odbor razglasil, da je Maribor in mestu pripadajoče Podravje sestavni del ozemlja nastajajoče Nemške Avstrije. Nemški častniki 47. pešpolka, ki so se sestali 31. oktobra 1918, so sklenili, da z namenom ukrepanja v korist Avstrije, ki je pričakovala, da bo meja potekala vsaj po reki Dravi, pošljejo v Gradec dva častnika, ki bosta nato pot nadaljevala na vrhovno poveljstvo avstro-ogrske armade v Baden. V Gradec sta prišla zaman, saj so s tamkajšnjega poveljstva v Maribor že poslali brigadirja Maximiliana Ullmanna z nalogo, da vojaštvo zapriseže Nemški Avstriji. Njegove načrte je z učinkovito akcijo 1. novembra 1918 preprečil Rudolf Maister.
Maister je na sestanku poveljnikov enot ter višjih častnikov, ki ga je sklical poveljnik vojaštva v Mariboru Anton Holik v meljski vojašnici, nasprotoval vojaškim ukrepom za zagotavljanje javnega reda in miru ob vračanju množice vojakov z bojišč, ki so v ozadju vodili do ohranjanja avstrijskega vpliva in doseganja načrtov Avstrije po priključitvi ozemlja. Maribor je razglasil za jugoslovansko posest ter v imenu jugoslovanske vlade prevzel vojaško poveljstvo nad mestom in slovensko Štajersko. Njegov razglas je takoj zatem uradno potrdil dr. Karel Verstovšek, predsednik Narodnega sveta za Štajersko, v katerem je bil Maister še istega dne povišan v generala. S tem je bila za nekaj časa onemogočena intervencija graškega vojaškega poveljstva. 1. novembra 1918 so vse mariborske vojašnice prešle pod slovensko poveljstvo. 47. pešpolk, ki je še ostal v Dravski vojašnici, je mesto po Maistrovem ukazu zapustil dva dni zatem in v polni bojni opremi odkorakal v avstrijsko Lipnico. Kljub slovenski vojaški oblasti pa je bila mestna oblast še vedno v nemških rokah.
Ukrepanje ob izgredih in plenjenju velikega števila vojakov, ki so ob povratku s front prečkali Maribor – teh naj bi bilo več sto tisoč -, je postalo Maistrova skrb. Iz tega razloga je pristal na predlog Mariborskega mestnega sveta po ustanovitvi “zelene garde” oz. Schutzwehra, ki bi skrbela za ohranjanje reda in preprečevala ropanje ter bila plačana iz mestne blagajne. Zelena garda, ki ji je poveljeval podpolkovnik Albert Kodolitsch, je imela sedež v Dravski vojašnici. Kmalu so jo tvorili trije bataljoni po 400 mož, ki so po Maistrovih ukazih stražili določene manj pomembne mestne objekte, medtem ko so strateško pomembnejši ostali v Maistrovih rokah. S tem je želel oslabiti gardino udarno moč ter zmanjšati možnost, da bi nemška stran ponovno prevzela vojaško oblast v Mariboru. Da bi okrepil svoje čete je Maister poleg povišanja plač, ki ga je odobril Narodni svet za Štajersko, 9. novembra 1918 objavil obvezujoči mobilizacijski razglas, po katerem so postali vojaški obvezniki vsi moški, rojeni med letoma 1879 in 1900. Tako je bil 21. novembra 1918 ustanovljen Mariborski pešpolk, sestavljen iz okrog 2000 mož v štirih bataljonih pod poveljstvom podpolkovnika Avgusta Škabarja.
Maistrov načrt razorožitve Schutzwehra se je začel udejanjati 23. novembra 1918 ob 4. uri zjutraj. Z nekaj častniki ter policijskim komisarjem dr. Ivanom Senekovičem je Maister ta čas preživel v telefonski centrali glavne pošte na današnjem Slomškovem trgu, kjer so med akcijo prekinili ves telefonski in telegrafski promet v mestu. Razorožitev je bila končana v zgolj 47 minutah. Zjutraj so po Mariboru že viseli dvojezični razglasi o razpustitvi zelene garde z zahtevo po predaji orožja in vojaške opreme, Shutzwehrovega poveljnika Kodolitscha pa je na železniški postaji, kamor je prispel iz Gradca, kjer se je dogovarjal o razorožitvi Maistrove vojske, pričakala Maistrova enota in mu izročila odpustnico.
Vlada Republike Slovenije je leto 2024 razglasila za Maistrovo leto. V Mariboru, ki je bil osrednja točka njegovega delovanja, je bila 23. novembra 2024 pred Pošto Slovenije na Slomškovem trgu izvedena doživljajska uprizoritev dogajanja izpred 106 let v režiji Matjaža Latina. Poimenovana je bila “47 minut, Maistrova akcija za Maribor”, katere sestavni del je bil igrano-animirani film Roka Predina, ki je del pričujoče digitalne zbirke.
