HOCHGALL
Ker sem se hotel po precej nemirnem šolskem letu naužiti vsaj nekoliko miru in samote, sem se namenil v Rieserfernerske gore. Z menoj sta šla, četudi ne iz istega namena, Lojze in Jožko, tisti, ki sem mu nekoč tam nad Velim poljem »razvijal« plošče. Moral sem se mu pa zarotiti na cepin in dereze, da se ne bom dotaknil njegove fotografske škatle, niti v mislih stisnil hruške in vedno ostal najmanj pet metrov daleč proč od plošč…….
V preprosti pa dobri gostilni pri Bruggerju smo se najprej nekoliko odpočili in okrepčali, nato smo se pa »razkropili« po vasi. Jožko je šel h kramarici nakupit nekaj drobnarij, ki jih je bil pozabil vzeti s seboj, midva z Lojzetom pa sva šla ogledovat cerkev in pokopališče.
Pravijo, da so v Italiji pokopališča, ki so podobna razstavam likovne umetnosti. Isto velja o Tirolah. Tu najdeš na pokopališčih krepko, globoko občuteno domačo umetnost, v nagrobnih napisih pa modrost, kakor je ne slišiš niti pri filozofskih predavanjih. Zato je v tirolskih vaseh vselej moja prva pot na pokopališče, da si ogledam umetnine in napise. Tudi v Mittertalu sem našel več zelo lepih. Najbolj mi je ugajal tale: Hier liegt der Bote Michel; er fiel mit seiner Kraxen und brach sich die beiden Haxen, die wurden amputiert: Das hat ihn sehr scheniert, dann kam der Brand dazu! Gott schenk ihm die ewige Ruh!
(Tu leži občinsk’ pot Miha. Padel je s svojo krošnjo, da je prišel za vedno ob nošnjo. Zlomil si je vse noge, da so mu obe odrezane b’le. To ga je tako užalilo, da se mu je prisadilo. Bog mu daj večno živet’, čeprav je prišel brez nog na drug svet.)………
Še enkrat se ozremo v ljubko Antholsko dolino, nato pa zapustimo ozko škrbino, ki je kakor zagozda, porinjena med Magerstein (3278 m) in Hochflachkofel (3097 m), ter stopimo na ledenik………..
Tovarišema sem svetoval, da bi se navezali na vrv, in sem ju strašil s skritimi razpokami. Na ta način sem se namreč upal znebiti vrvi, ki mi je obteževala nahrbtnik. Toda Jožko je takoj spregledal mojo zvijačo. Majhnemu prepirčku, ki je nastal zaradi mojega predloga, je pa naredil konec Hochgall. Prikazal se je kar nenadoma v vsem svojem veličastju, tako lep, da smo vsi trije hkrati utihnili.
Drugi vrhovi izgube spričo njega vso svojo veljavo. Ponosno in mogočno kakor kralj sredi svojih dvorjanov stoji med sneženimi gorami, in celo njegov najbližji sosed, smeli Wildgall, se mora ponižati pred njim. Podoben je velikanski piramidi, postavljeni na širno snežno polje. Dve steni sta obrnjeni proti nam, ena ledena svetla, bleščeča se kakor sončni dan, druga skalnata, temna, grozeča kakor črna noč. In ti grebeni! Kdor jih je enkrat videl, jih ne pozabi nikdar več. Strahovito razriti in raztrgani se dvigujejo v silni strmini in približujejo drug drugemu, dokler ne izginejo v ledenem stožcu, ki se blešči kakor čisto srebro na modrem nebu.
Jožko vzame iz nahrbtnika aparat, da bi Hochgall »gor vzel«, midva z Lojzetom pa začneva pregledovati okolico ter jo primerjati z zemljevidom, da bi našla pot do Kasselske koče.
Pa Hochgall se ne da kar tako ujeti na ploščo. Malo je pomignil in prihitele so megle iz globin ter mu zagrnile belo glavo. Toda s tem še niso bile zadovoljne. Dobivale so vedno več pomožnih čet iz doline in kmalu so zakrile tudi sonce. Preden smo se zavedeli, kaj se pravzaprav godi, je bilo nad nami že vse temno; nato je za Magersteinom parkrat zagrmelo in usulo se je ledeno zrnje, da je kar pokalo po skalah………..
Ker smo vedeli, da hranijo oblaki še dovolj mokrote v sebi, pograbimo nahrbtnike in jo pocedimo po ledeniku proti koči, ki je pa, žal, še nismo videli. Ker po snegu navadno ne markirajo potov, smo se nemalo razveselili, ko smo po kratkem križarjenju po ledeniku prišli do možicev (Mannerl), ki so nam pokazali pravo smer. Snega je bilo vedno manj in je naposled popolnoma izginil. Hodili smo po čistem ledu. Kmalu smo bili pri majhnem jezeru, ki ga napaja potok, drveč izpod ledenika. Tu se prične steza, ki te pripelje v strmih ovinkih naravnost do koče. Nekoliko poprej se dviguje z zelenih tal strmi Tristennockel (2469 m), ki oznanja s svojo zastavo na vrhu, da najde planinec pod njim gostoljubno streho.
Lepo zidano kočo je postavila Kasselska podružnica, in sicer prav na pravem mestu. Če bi jo bila postavila le dobre četrt ure nižje, bi bili mi do kože premočeni. Nismo še bili namreč prišli skozi vežo v obednico, že se je ulila taka ploha, da je voda v potokih drla okrog koče………
Bilo je že skoraj popolnoma svetlo, ko smo ob tri četrt na pet zapustili kočo. Sončni žarki so že pozlatili Hochgallov vrh, da je bil podoben velikanski plamenici, in polagoma so začeli žareti tudi njegovi sosedje. Ker je bil sneg trd, smo lahko hitro stopali in smo prišli v dobri poldrugi uri na vzhodni rob Rieserfernerja……….
Navezali smo se torej na vrv, oborožili noge z derezami ter se jeli vzpenjati iz kadunje po snežni vesini, ki sega prav do grebena. Ker so dereze v zamrzlem snegu dobro prijemale, smo prišli precej visoko, ne da bi bilo treba sekati stopinje. Sčasoma je pa strmina tako narasla, da je vesina prešla v ledeno steno. Zavihtel sem cepin in s par udarci vsekal zelo lepo stopinjo — vsaj meni se je taka zdela — a nadaljnje delo mi ustavi poveljujoči glas Jožka, ki je bil navezan na zadnjem koncu.
»Kaj se boš bahal s svojimi stopinjami? Zavijmo rajši v skale, kjer je lažje in varnejše!«
Njegovo povelje se je takoj izpolnilo. Planili smo v strme peči in plezali, da je bilo veselje; kajti zanesljivih oprimkov nam ni manjkalo. Tako smo prišli kaj urno vedno višje in višje.
S precej širokega stopa pridemo na ozko lašto (polico). Tu se mi nastavi na pot nagajiva previsna peč. Z veliko ljubeznijo jo objamem in si jo pritisnem na srce, preden se okrog nje zasučem; toda ona mi je ljubav poplačala z nehvaležnostjo. Poslala mi je na glavo mrzel curek vode in ker sem bil gologlav, mi je snežnica curljala prav po nepotrebnem za vrat. Odkazal bi ji bil drugo smer, a kaj, ko se niti premakniti nisem mogel, ker mi je zmanjkalo vrvi.
»Lojzek,« sem zaprosil tovariša, »bodi no tako dober pa mi daj vsaj pol metra vrvi, da se prestopim naprej.«
»Čakaj malo,« je zagodrnjal ta nekje pod menoj, »pritrjujem si ravno cepin; ta potepuh bi se najrajši popeljal dol v kadunjo.«
»Kako naj čakam, ko mi pa voda za vrat teče, ne da bi počakala! No, premakni se vendar!«
»Kaj pa je potem, če ti teče za vrat? Saj ti bo spodaj zopet ven pritekla. Boga zahvali, da je vse tako lepo napeljano!«
»Kaj misliš, da sem vodovodna cev? Vrv sem, če ne ti napeljem to prijetno vodico na tvojo glavo!«
Ta grožnja je pomagala. Kar naenkrat se je vrv za cel meter podaljšala in tako sem se lahko ločil od nehvaležne skale……….
Z velikim veseljem pozdravimo sončne žarke, v katerih so se lesketali ledeniki. Lojze izvleče iz žepa uro, oznani, da smo že tri ure na potu, ter predlaga kratek odmor. Predlog je bil vsestransko sprejet.
Jožko je pa ta počitek pridno porabil. Takoj je nameril svoj »topič« na velikanske ledene lome, ki se v njih niža severna stena Hochgalla na vzhodni Rieserferner. Zadovoljnost, ki se je razlila po njegovem obrazu, nam je pokazala veselo upanje, da se mu je strel posrečil………
Blizu vrha prilezemo z boka zopet na greben in se ustavimo pred dobrih petnajst metrov dolgo ploščo. To mesto je bilo za prve obiskovalce Hochgalla povelje: »Vrnite se!« Zakaj plošča je tako gladka in toliko nagnjena, da se brez umetnih pripomočkov skoraj ni mogoče splaziti čez. Nam je bilo seveda delo zelo olajšano. Čez ploščo je namreč napeta žica, ob kateri smo se varno plazili po kolenih ali pa po trebuhu, kakor je že laže šlo.
Onstran plošče je greben nekoliko boljši. In prav veseli smo bili, da smo nosili vso težo svojega telesa zopet samo na nogah. Žal, da to ni dolgo trajalo. Zakaj kmalu smo se morali zateči zopet na bok; skalovje na grebenu nam je služilo samo za prijemanje………..
Tedaj nam prižene tuj vodnik naproti dva gospoda. Treba se je umakniti. Urno stopimo nekaj korakov vstran na strmo vesino, da jih pustimo mimo.
»Aha,« pravi vodnik, »vam se pa pozna, da niste od letos.«
Priznati moram, da nam je pohvala iz ust korenjaškega gorjanca zelo ugajala.
Nato pohitimo po vesini navzgor in kmalu obstanemo pred triangulacijskim drogom (3436 m). Planinci ostajajo navadno nekoliko bolj spodaj, ker je na vrhu premalo prostora in ni posebno varno kolovratiti okrog zaradi velikanske opasti, ki moli daleč čez levi rob. Nam pa ni pustila žilica, da bi se ne bili pritisnili k drogu. Prišli smo do njega po tako ostrem snežnem grebenu, da je bilo komaj prostora za stopinjo. Tik triangulacije smo izkopali tri luknje in tako smo zasedli ves vrh. Četrti bi se ne bil imel kam usesti.
Iz koče do vrha smo porabili brez počivanja štiri ure in pol.
Ker je bilo toplo in brezvetrno, smo obsedeli kar v luknjah, samo vrv smo še ovili krog droga, da smo se tako zavarovali pred kako neprostovoljno vožnjo.
Razgled je bil zelo lep. V silni globočini pod seboj zagiedamo mično Antholsko jezero. Kako lepo leži sredi temnih gozdov in zelenih trat! Akoravno se naše oko raduje pri pogledu na velikanske stene in ledenike, na katerih se odbijajo žarki popoldanskega sonca, se vendar zopet in zopet vrača k temu prekrasnemu gorskemu očesu. Južno nebo je bilo deloma zastrto z oblaki, iz katerih so moleli posamezni vrhovi Dolomitov kakor velikanske čeri iz razburkanega morja. Toliko čistejše so bile pa Zillertaiske Alpe in Visoke Ture. Posebno lepo se nam je predstavil Veliki Venediger, kakor bi si bil hotel zagotoviti naš obisk. Kdo bi mogel pregledati in prešteti ta venec gora, ki nas je obdajal! Kakor daleč seže oko, stoji vrh pri vrhu, vsi odeti z bleščečimi ledenimi oklepi; vmes se širijo večji in manjši ledeniki, pod njimi pa zelene planine. Tu in tam globoke zareze kažejo poteze glavnih dolin. Na zahodni meji obzorja sem prepoznal celo Ortler, Jožko in Lojze sta pa trdila, da vidita prav razločno Triglav………
Naposled je bilo treba misliti na odhod. Kaj neradi smo se ločili od svojih zračnih sedežev. Previdno smo stopali po narejenih stopinjah in postali na robu grebena. Lojze in jaz se postaviva v držo, Jožko pa nameri svoj aparat.
»Janko, ti stoj in se ozri na Wildgall, Lojze, ti pa sedi in poglej, ali so v Kasselski koči že ,jazbeci’ vstali; oba pa pazita, da naredita kolikor mogoče prijazen obraz. Tako: ena, dve, tri; hvala lepa!« ,
»Ali naju ne boš še enkrat?« ga opomni Lojze.
»Čemu, kaj meniš, da sem fotograf iz poklica? Meni zadostuje vedno ena plošča, da se mi le posreči. Jaz pospravim sedaj svojo škatlo, ti, Janko, pa zlezi tja v skale do knjige ter nas kar vse tri podpiši! Ako bi nama pa hotel uiti dol v jezero s ponarejenimi podpisi, te že udrživa na vrvi.«
Meni se je med potjo pripetila nesreča. Uprl se mi je cepin; hotel je za vsako ceno ostati v špranji med dvema skalama. Ker ni nobena stranka odjenjala, sva se vdala Salomonovi sodbi: cepinova konica je ostala odlomljena med skalama, vse drugo pa se je vrnilo z menoj na Kranjsko.
Lojze je pa hujše krvi. Potegnil je svoj čevelj iz neke razpoke s tako silo, da je ves preplašen zazijal in se vdal……….
V gostilni pri Hochgallu smo bili zelo prijazno sprejeti. Ko smo pa povprašali namesto po jedi in pijači — po krojaču, kovaču in čevljarju, so se pošteni Tirolci zelo čudili. Odgovorili so nam, da toliko rokodelcev ne premore ves Rein. »Kovač bi se že dobil, če je doma, čevljar je odšel za nekaj dni na štero v Sand, krojača pa sploh ni v vasi.« Zato si je moral Jožko sam zakrpati rokav, katerega kos je obvisel na ostri skali gori v Ternerski steni, Lojzetov čevelj je vztrajno zijal, samo moj cepin je zopet prišel do svoje konice, ker se je kovač »dobil«. V vasi so sicer imeli še enega rokodelca, toda o njem govori samo še vaška kronika v podobi »marterla«, ki stoji pred hišo v bližini gostilne. V njej smo brali to-le:
Hier fiel Jakob VVilleit vom Hausdach in die Evvigkeit (Tu je padel Jakob Paternosts tele strehe v večnost).
Pisal se je sicer Willeit, ki da rimo na »Ewigkeit«. Kaj pa naj jaz z Willeitom storim, če pa od njega za večnost rime ne dobim? Zato sem v »paternost« prekrstil tega tesarja, naj mu v večnosti sveti nebeška zarja!
Zvečer smo se imeli prav prijetno. Sedeli smo pred gostilno pri kozarcu tirolca, gledali žarenje planin in se pogovarjali. Šele mrzel veter, ki je začel pihati z ledenikov, nas je zapodil pod toplo odejo k zasluženemu počitku.
