Albin je prvo službo dobil na Koroškem, v Thurnovi jeklarni na Ravnah, kjer je spoznal tudi Lovra Kuharja, ki je v jeklarni delal kot uradnik.
V jeklarni je najprej delal kot konstruktor in obratni asistent (od 1. 2. 1924 do 1. 1. 1927), nato pa kot samostojni vodja obrata, ki je samostojno vodil tovarno osovin in podkev (1. 1. 1927 do 1. 1. 1928).
Iz Kolbovega dnevnika, ki ga je pisal leta 1925 razberemo, da je ves čas razmišljal, kako bi pridobil potrebne izkušnje in znanje, da bi lahko odprl svoje podjetje. Že od šolskih dni mu je bila pri srcu tekstilna industrija, zato je iskal možnosti specializacije. Načrtov za specializacijo je imel dovolj, a ni imel sreče z državno finančno podporo in raznimi praktikantskimi mesti v tekstilnih podjetjih, ki so se izkazala za zasedena.
Vendar ga to ni ustavilo, njegov moto je bil: »Delaj sam, ker drugi ti ne bode pomagal!« Aprila 1925 je na kratko prekinil delo v jeklarni in skupaj s kolegoma (Juvanc in Ocepek) odpotoval v tujino kot navadni delavec, da bi se izpopolnil v strojnem pletenju.
Ker kljub prošnjam niso bili sprejeti v raznih nemško-šlezijskih podjetjih, so z vlakom in priporočilnim pismom polni pričakovanj odpotovali v mesto Bielsko‑Biała na jugu Poljske, ki je bilo znano kot eno največjih središč volnarske industrije v srednji Evropi. Žal tudi tu niso bili uspešni; inženir Gross za katerega so imeli pismo, je odpotoval dan pred njihovim prihodom. Kljub posredovanju pisma trgovinski zbornici niso dobili pozitivnega odgovora.
Z vlakom so odpotovali še do mesta Cieszyn, ki je bilo znano po pohištveni industriji (upognjen les), a so tudi tu ostali pred industrijskim delom mesta, ki je bil ravno takrat v čeških rokah, za katerega niso imeli dovolilnic.
Sedemdnevno potovanje je Albin sklenil z besedami: »Izlet se nam je popolnoma ponesrečil. Toda kljub temu smo se naučili toliko, kot le malo kje. Žal nam nikakor ne more biti. Videli smo precej tekstilne industrije, red in točnost s katero se obratuje, luksuznost v pisarnah itd. Spoznali smo gališke jude in marsikaj drugega kar pri nas ni v navadi in je bilo za naše oko nekaj novega. Veseli in zadovoljni se poslavljamo in odhajamo proti domovini.«
Preden se je konec aprila 1925 vrnil delat v jeklarno na Koroško, je z očetom v Mokronogu rešil še Jutrovo Velikonočno križanko, saj sta v Jutru navedena med Mokronožani, ki so jo pravilno rešili. To pomeni, da se je Kolb kljub šolanju in delu v različnih krajih, še vedno vračal domov v Mokronog.
Albin je jeklarno zapustil na lastno željo konec leta 1927 s priporočilnim pismom v roki, v katerem so zapisali: »Gospoda Kolba poznamo kot energičnega, zelo sposobnega gospoda s čvrstim karakterjem, kateri je izpolnjeval vsa svoja službena opravila z največjo vnemo, požrtvovalnostjo in vestnostjo, vsled česa ga vsakomur le najtopleje priporočamo.«
Sledila je zaposlitev v Tovarni kovinske galanterije in vijakov Zevnik v Tacnu in napredovanje v čin rezervnega poročnika.
