Albin Kolb – Edvard je med drugo svetovno vojno izdatno (materialno in finančno) podpiral Osvobodilno fronto. Bil član Odbora OF Medvode-Šentvid, član gorenjske delegacije na zboru odposlancev slovenskega naroda v Kočevju in bil tam izvoljen v slovensko delegacijo 2. zasedanja Avnoja.
Albin Kolb je od leta 1941 za OF izdajal radijska poročila in jih razširjal med aktiviste OF.
Decembra 1942, v času najhujše krize partizanskih enot in terenskih organizacij OF ter KPS, ko je Gorenjska ostala brez pravega vojaško-političnega vodstva, je bil samoiniciativno ustanovljen Pokrajinski odbor OF za Gorenjsko, imenovan tudi Miklavčev odbor. Med člani so bili: Ivan Miklavc-Nace, lastnik tekstilne tovarne v Medvodah, Miran Kvartič, ravnatelj Medič-Zanklove tovarne v Domžalah, Albin Kolb-Edvard, lastnik športne delavnice in trgovine ter člana PK KPS za Gorenjsko, Jože Sluga – Lenart in Adolf Sluga – Tratomir.
Zaradi razrednih stališč odbora Centralni komite KPS ni priznal. Soglašali so le z njegovo finančno in materialno podporo osvobodilnemu gibanju. Miklavčev odbor je tako leta 1943 PK KPS nakazal 100.000 mark, od tega polovico za reševanje Prežihovega Voranca iz zapora.
Politični interes POOF za Gorenjsko oz t. i. Miklavčevega odbora je bil usmerjen predvsem v priprave na povojni prevzem oblasti, medtem ko je bil oborožen boj proti okupatorju v ozadju. V tem okviru je bil Albin Kolb – Edvard predviden za položaj pokrajinskega vojaškega komandanta.
Žal se je odbor in s tem tudi Albin v letu 1943 zapletel v nesluteno vohunsko spletkarsko mrežo posebej izšolanega operativca varnostne službe in vodje blejskega Gestapa Helmuta Rozumeka, ki je igral na karto simpatizerja OF po metodi »Die innere Zersetzung«. Cilj le te je bil od znotraj razkrajati OF, pridobivati zaupnike in z raznimi spletkami povzročati spore med funkcionarji OF.
Albin je bil prvič aretiran in za tri mesece zaprt v Begunjah 8. februarja 1943. Ko je bil izpuščen s posredovanjem Rozumeka, sta z Miklavcem pripravila, izdala in razdelila prvo (in zadnjo) številko glasila Baklja.
Poleti 1943 se je s prihodom PK Varnostno-obveščevalne službe na Gorenjsko postopoma začela razkrivati Rozumekova dvojna igra.
Izvršni odbor osvobodilne fronte je julija 1943 poslal okrožnico s pojasnili in navodili organizacijam in članom OF na Gorenjskem in Koroškem. V tej je jasno zapisal, da je edini izvršni organ OF za Gorenjsko in Koroško Pokrajinsko poverjeništvo OF, katerega edina člana sta tovariš Lenart (Jože Sluga) in tovariš Matija (Maks Krmelj). Drugih članov ni in ne sme biti. Tako je Miklavčev odbor dobil uradno prepoved sklicevanja političnih sestankov. Medtem ko so se odnosi med Miklavcem in OF skrhali, je Kolb s svojimi povezavami še vedno ostajal persona grata za OF. Na to kaže Kolbovo pismo tov. Matiji 3. novembra 1943, le dva dni pred aretacijo.
Po kapitulaciji Italije septembra 1943 so Nemci na Gorenjskem odgovorili s še večjo brutalnostjo, da bi preprečili širjenje narodnoosvobodilnega gibanja.
Ko je VOS dokončno razkrila Rozumekovo dvojno igro, se je gestapovski pritisk sprevrgel v odprt teror. Rozumek ni več le spletkaril, sledile so obsežne aretacije in usmrtitve talcev po celotni Gorenjski. Petega novembra 1943 je Gestapo aretiral Kolba in Miklavca ter ju deportiral v taborišče Mauthausen.
Kot povračilni ukrep za januarski uboj nemškega župana v Šentvidu s strani VOS-a, je Rozumek iz Mauthausna pripeljal devet zapornikov. 31. januarja 1944 je ukazal streljanje petindvajsetih talcev v Šentvidu. Med usmrčenimi je bil tudi Albin Kolb.
