Suhorje je vas na robu Brkinov. Danes šteje sedemdeset prebivalcev, ob koncu 19. stoletja pa je v njej živelo kar tristo dvajset ljudi. Za svojo otročad so skupaj s sosednjim Ostrožnim Brdom imeli celo šolo – enorazrednico s kar tremi oddelki. Šola je premogla tudi stanovanje, zato vas ni bila nikoli brez učitelja. Celih trinajst let je na Suhorju poučeval Anton Pegan. Rojen je bil v Vipavi, na Suhorje pa je prišel s Planine nad Ajdovščino. Bil je izjemno razgledan in ljubiteljski etnolog. Že kot dijak goriške gimnazije je zbiral narodno blago, kasneje pa se je začel ukvarjati s starimi pisavami. Zanimal se je za stare Etruščane, sumerske klinopise, hieroglife starih Egipčanov, starogrško pisavo pa je znal celo uporabljati. Prepričan je bil, da so morali imeti neke vrste pisavo tudi naši predniki, stari Slovani. Njene morebitne ostanke je iskal vsepovsod, prebral pa je tudi ogromno takrat dosegljive strokovne literature.
Suhorci so ga zaradi tega imeli za čudaka. Niso si ga zapomnili po tem, da je poleg obveznih predmetov zagreto poučeval tudi kmetijstvo, ne po tem, da je vedel za vse krajevne zgodovinske dogodke, da je poznal skoraj vse rastline z latinskimi imeni vred, da je vedel tudi za vse žužke, ki so letali po vasi in okoli nje, pač pa so si vtisnili v spomin, da je bil šepav oziroma čotast, da je dolgo vztrajal v samskem stanu in se poročil šele v zrelih letih, in to kar s svojo veliko mlajšo deklo Marijo Stavanja, ki je bila tudi šepava. Na sprehodih ju je bilo potem zabavno gledati. Po vasi so se šalili, da je žena »čotala« na melodijo: »Kar sem stri-la, prav sem stri-la,« on pa na refren: »Se ke-sam, se ke-sam!« Zapomnili so si tudi njunega črno-belo lisastega mačka in začeli vse podobne vaške mačke klicati Pegan. Od norčevanja do zamer pa običajno ni daleč. Leta 1905 je tako Pegan okrajnemu šolskemu svetu v Postojni poslal zelo kritično poročilo o stanju suhorske šole in delu krajevnega šolskega sveta, sledile pa so hude reakcije med vaščani. Prepričan, da je z dopisom opravil le svojo dolžnost, je Pegan še istega leta dal odpoved in se preselil na šolo v Štivanu pri postojnski Matenji vasi. Tu je delal še pet let, nato pa se upokojil. Zadnja leta je preživel na Razdrtem in tam leta 1916 umrl zaradi možganske kapi. Pokopali so ga zraven vaške cerkve Svete Trojice. Groba že ni več, med odloženimi spomeniki na pokopališču pa še najdemo njegov nagrobnik.
