Močan vpliv na Albinov osebnostni razvoj je imel njegov dve leti starejši brat Vekoslav. Ta je po končani osnovni šoli v Mokronogu svojo pot nadaljeval na cesarsko-kraljevi kadetski šoli (K. u. K. Kadettenschule) v Karlovcu, kjer je postavil temelje svoji bodoči vojaški karieri.
Kljub različnim poklicnim zanimanjem, sta brata ostala tesno povezana. Domača hiša v Mokronogu je ob njunih srečanjih pogosto postala prizorišče živahnih razprav o vojaških strategijah, saj je bila v obeh fantih globoko zasidrana očetova vojaška vzgoja, ki je narekovala njun pogled na svet.
Pod tem vplivom in ob upoštevanju svoje tehnične izobrazbe se je tudi Albin odločil za vojaško usposabljanje. Specializiral se je za železničarsko stroko in leta 1923 v Zagrebu uspešno opravil izpit za rezervnega inženirskega podporočnika. S tem je združil svoje zanimanje za tehniko in družinsko predanost državni službi.
Medtem ko so Albinove misli in ambicije uhajale v svet industrije, strojev in vizij o lastnem podjetju, je Vekoslava v celoti prevzel vojaški poklic. Njegova karierna pot v vojski Kraljevine Jugoslavije je bila izjemno strma, saj je uspešno zaključil tako nižjo kot višjo šolo vojaške akademije, izobraževanje pa kronal še z elitno generalštabno pripravo. Druga svetovna vojna je njegovo pot začasno prekinila z nemškim ujetništvom, a je po osvoboditvi svoje poslanstvo nadaljeval v vrstah Jugoslovanske ljudske armade.
V povojnem obdobju je zasedal številne odgovorne položaje v generalštabu JLA in svoje bogato znanje strnil v strokovnih delih: Borbena dejstva na krasu (1954) in Borbena dejstva u šumi (1956). Svojo vojaško pot je zaključil z visokim činom generalpodpolkovnika, njegova najpomembnejša funkcija pa je bila vodenje kabineta Zveznega sekretariata za ljudsko obrambo. Vekoslav Kolb je umrl leta 1980 v Beogradu, kjer je tudi pokopan. S svojo zapuščino pa ostaja eden vidnejših vojaških strategov svoje generacije.
