Življenjska pot Franja Rojca

Domov so se vrnili, ko je bilo Franju pet let. Tudi oče se je srečno vrnil in v Sovodnjah so začeli urejati kovačnico ter bivalno poslopje. Pesnik je hodil v osnovno šolo v domačem kraju, nato pa je obiskoval pripravnico v Alojzijevišču v Gorici. Tam se je vpisal tudi na trgovsko šolo. Zaradi težke družinske finančne situacije se je leta 1936 kot civilist izselil v Adis Abebo, končal trgovsko šolo in si pridobil naziv računovodje. Kot upravitelj se je zaposlil v državni službi, vendar je bil mobiliziran kot italijanski vojak in se je moral udeležiti osvajalnih pohodov po Somaliji. Angleži so ga ujeli leta 1942 in odpeljali v ujetništvo v Nairobi. Tam je bil pet let. V taborišču je prišel v stik z raznimib izobraženci, tudi univerzitetnimi profesorji. Ta krog intelektualcev je organiziral različne dejavnosti in izobraževalne krožke (za poglabljanje jezika, zgodovino, zemljepis in podobno). V tem času je izrazito prišel v stik s tujimi jeziki in nekatere tudi usvojil.

Poleg slovenskega in italijanskega jezika je Rojec govoril še nemško, francosko, angleško in furlansko. To potrjuje njegov izjemen občutek za strukturo in lepoto besede, ki se izražata v njegovem pesniškem ustvarjanju. Leta 1947 se je vrnil v rodne kraje in dobil službo na računskem oddelku finančnega urada v Gorici. Želel je napredovati, zato je v Rimu opravil predpisane izpite in nastopil s službo carinskega inšpektorja do leta 1962, ko je bil za tri leta premeščen v kraj Fortezza pri Briksnu. Leta 1965 se je zaposlil kot višji funkcionar na deželnem uradu v Trstu, kjer je ostal do upokojitve leta 1973. Franjo Rojec je bil napreden intelektualec ter izredno aktiven človek, zato se je poleg zahtevne službe in družine, poročen je bil z Nado Hmeljak, s katero je imel sinova Iva in Marka, posvečal tudi drugim dejavnostim.⁷ Od leta 1965 je bil predsednik nadzornega odbora Kmečko-delavske hranilnice in posojilnice v Sovodnjah, ki je skrbela za gospodarski in tudi kulturni razvoj vasi (npr. gradnjo Kulturnega doma). V letih 1970 in 1971 je bil imenovan za državnega komisarja v upravnem svetu Državnega poklicnega zavoda Ivan Cankar v Gorici. Ljubiteljsko je rad preučeval krajevno zgodovino, bral knjige, izrezoval strokovne članke, korespondiral pa je tudi z nekaterimi znanimi slovenskimi zgodovinarji. Predvsem mu je bila pri srcu antična zgodovina v rodnih krajih, spoznanja in nekateri zgodovinski elementi se odslikavajo in občasno transformirajo  tudi v določenih  pesmih.⁸ Ob upokojitvi  se je z vsem srcem posvetil pisanju pesmi, risanju, izdelal pa je tudi pravi mali slovarček sovodenjskih narečnih besed, ki zaenkrat ostaja še v rokopisu. Besede v slovarčku so opremljene z naglasnimi znamenji, označeni pa so tudi izraziti primorski diftongi.⁹ Glavnina njegovega literarnega in umetniškega ustvarjanja je nastala po pesnikovem odhodu v pokoj. Bil je nemirnega duha in v svojem bogatem življenju nikoli ni imel obstanka. Umetnost mu je predstavljala varno zatočišče in zadoščenje po izražanju. Ustvarjal je sicer tudi že prej, znano je, da je na primer v taborišču pisal dnevnik, ki pa se je žal izgubil.

Franjo Rojec je svojo življenjsko pot končal malo pred svojim 80. jubilejem, in sicer 6. septembra v Gorici, pokopan pa je v Sovodnjah. Vlado Klemše ga je v spominskem zapisu dan po smrti v Primorskem dnevniku označil kot »pevca Vipave« in predstavnika starejše generacije Sovodenjcev, kaljene med obema vojnama, ki je bilo z zgodovinskega vidika za Slovence na Primorskem najtežje.¹⁰ To vsekakor drži, saj občutek porušene domovine ter ambivalentna razpetost med domačo in tujo zemljo vejeta iz njegovih pesmi ter odpirata globlja eksistencialna vprašanja, ki nemalokrat ostanejo nerešena, včasih pa nam ravno preprostost nekaterih njegovih pesmi razkrije enostaven odgovor na dlani. Pri opazovanju in interpretiranju Rojčevih pesmi vsekakor ne smemo mimo pomembnih zgodovinskih dogodkov, ki so neposredno vplivali na življenje in posledično elemente pesnjenja obravnavanega avtorja. To  sta med drugim rapalski dogovor leta 1920, ki je Italiji priključil celotno Julijsko krajino in londonski memorandum leta 1954, s katerim je bilo ukinjeno Svobodno tržaško ozemlje, Italija pa je dobila večji del cone A s Trstom.

Jože Pogačnik pri razpravljanju o splošni problematiki zamejskega slovstva poudari, da je povezano z »duhovno tradicijo okolja«, v kateri živi, in je »sestavni del matične slovenske besednoumetnostne ustvarjalnosti«.¹¹ Ta dva elementa, duhovna tradicija ter matična beseda, se v veliki meri izrazito odslikavata v Rojčevi pesniški zapuščini in njeni duhovni metaforiki. A vendarle, kljub vsem notranjim in zunanjim dejavnikom, ki zaznamujejo Rojčevo poezijo, moramo vsekakor Franja Rojca obravnavati kot svojevrsten unikat, ki je s svojo poezijo in življenjem pustil duhovni, kulturni in literarni pečat naslednjim generacijam. Ali kot posrečeno pravi tržaški literarni ustvarjalec Marko Kravos, da mu vsaka večja plima v obliki konflikta na nacionalnem stičišču pokaže, da ga lahko utopi, njegova ge- neracija pa je prva, ki si je v povojnem obdobju lahko privoščila izražanje po slovensko, zato si lahko z užitkom enostavno privoščijo biti »individualni osebki«.¹² Na izrazito personalno pisanje manjšine, v katero vsekakor sodi tudi obravnavani avtor, lahko navežemo še razmišljanje pesnika Cirila Zlobca, ki v antologiji pesnikov dveh manjšin Drugačni verzi pravi, da ker ti pesniki pišejo iz sebe, so najbolj avtentični izpovedovalci življenja, usode in duha. Izpovedujejo poglobljeno, nedeformirano identiteto.¹³

Franjo Rojec je bil resnično velika osebnost, cenjena tudi med svojimi rojaki. Kako je bil spoštovan, nam samo po sebi govori priznanje, ki mu ga je posthumno podelila občina Sovodnje ob Soči ob 100. obletnici njegovega rojstva in 20. obletnici njegove smrti leta 2014 za »ljubezen do svoje zemlje in ljudi, ki jo je tako lepo prelil v verze«. Priznanje krasi lekarno njegovega sina Marka v Sovodnjah ob Soči.