Filozof Carlo Michelstaedter

Carlo Raimondo Michelstaedter, v hebrejščini Ghedalià Ram, se je rodil 3. junija 1887 očetu Albertu Abramu Michelstaedterju in materi Emmi Coen Luzzatto kot najmlajši od štirih otrok. Nanj so vplivale sorodstvene povezave z judovskima družinama Reggio in Luzzatto. Družina Michelstaedter izvira iz nemškega kraja Michelstaedt pri Darmstadtu v pokrajini Hessen. Očetov ded je bil znani goriški rabin Isacco Samuele Reggio, sicer znan predstavnik judovskega reformizma. Oče Albert se je ukvarjal z zavarovalništvom, deloval pa je v več italijanskih kulturnih društvih v Gorici in med meščani užival ugled. Prav zavarovalništvo je tema, ki jo je Carlo v svojih spisih vedno znova uporabljal kot simbol lažne varnosti. Carlova teta po materini strani je bila Carolina Coen Luzzatto, goreča goriška iredentistka in časnikarka.²⁹

Družina Michelstaedter je bila liberalno usmerjena in je podpirala iredentistično gibanje, kar je vplivalo tudi na Carla in njegov odnos do Slovencev, predvsem med izobraževanjem v državni nemški gimnaziji v Gorici. Mladi Michelstaedter v šoli ni blestel, uspešnejši je bil le pri risanju in je s karikaturami zabaval sošolce. V zadnjih letih gimnazijskega izobraževanja se je spoprijateljil z Ninom Paternollijem in Enricom Mreuletom, ki sta bila leto mlajša od njega. Predvsem slednji je s svojim pesimizmom in z introvertiranostjo pomembno vplival na Carla in ga tudi spoznal s filozofijo. Trojica je postala nerazdružljiva. Mnogo ur so preživeli v podstrešni sobi domovanja družine Paternolli na Travniku, glavnem trgu v Gorici. Tam so prebirali predvsem starogrške filozofe in Schopenhauerja. Poleg navdušenega branja filozofskih knjig in diskutiranja o eksistencialnih problemih sta trojico prijateljev navduševala tudi planinstvo in pohodništvo. Pogosto so se odpravili na izlete v goriško okolico.³⁰

Carlo je želel študirati slikarstvo, a oče mu tega ni dopustil. Kljub povprečnemu uspehu se je vpisal na študij matematike na Dunaju, vendar predavanj ni obiskoval. Raje je potoval, posebej so ga pritegnile Firence, ki so bile takrat središče italijanskega kulturnega vrenja. Leta 1905 se je vpisal na inštitut za filozofske študije v Firencah. Zapletel se je v strastno razmerje z rusko emigrantko Nadjo Baraden, ki je bila nekaj let starejša od njega. Kmalu je naredila samomor. Ob opori prijateljev je Carlu uspelo prebroditi težave in vrgel se je v intenzivno delo. Na njegovo literarno ustvarjanje so vplivala zlasti dela Schopenhauerja, Nietzscheja in Ibsena. Nadomestil je vso zamudo pri študiju, poleg tega je tudi ponovno začel slikati, intenzivno študirati kabalistično literaturo in ruskega pisatelja Leva Tolstoja. V njem je Carlo videl pravega sledilca Kristusu, ker se je ločil od ruske družbe in je istočasno kritiziral tako Cerkev, ki naj bi pozabila na Kristusa, kot socializem, ki se je napajal v utvari izkoreninjenja nasilja s spremembo družbe.³¹ 

Carlo Michelstaedter je nov šok doživel februarja 1909, ko je izvedel za smrt brata Gina, ki je v New Yorku najverjetneje naredil samomor. Po opravljenih izpitih je dokončno zapustil Firence in se vrnil v rojstno Gorico. Začel je pisati diplomo s trdnim namenom, da jo v letu dni dokonča. Spet ga je doletela izguba, tokrat odhod iskrenega prijatelja Enrica Mreuleta, ki se je želel upreti malomeščanskemu svetu, zato se je na skrivaj odselil v argentinsko Patagonijo, kjer se je preživljal z lovom na divje konje.³²

Carlo Michelstaedter je v zadnjih mesecih pred smrtjo veliko pisal, tudi krajše sestavke in pesmi, vmes pa tudi precej slikal. Poleg diplome se je posvečal zlasti delu Dialog o zdravju (it. Dialogo della salute). Gre za filozofski pogovor med dvema prijateljema Ninom in Enricom, pri čemer slednji podaja vse pomembne teze o prepričanju, ki so vsebovane tudi v njegovi diplomski nalogi, v kateri je kritiziral sodobno meščansko družbo. Kljub intenzivnemu delu se je počutil osamljenega. Razumevanje in spodbudo je našel pri materi, ki jo je zelo skrbelo počutje sina Carla. Le nekaj tednov pred tragičnim samomorom sta si izmenjala več čustvenih pisem. V njih ni slutiti napovedi samomora. Svoje zadnje pismo je Carlo Michelstaedter poslal 5. oktobra 1910, v tajništvo univerze v Firencah. V njem je obvestilo o skorajšnjem zaključku diplome. Po prepiru z materjo, 17. oktobra 1910, se je ustrelil v domačem stanovanju. Zapustil je bogato zbirko literarnih in umetniških del.³³

Družino Michelstaedter, ki sta jo na prelomu iz 19. v 20. stoletje  obkrožala ugled in bogastvo, so v novem stoletju čakale bridke preizkušnje. Posebej Carlova mati Emma pooseblja žalostno zgodbo srednjeevropskih Judov.

Najprej je leta 1909 umrl njen najstarejši otrok, od Carla deset let starejši brat Gino, ki je že pri osemnajstih letih emigriral v New York. Leto pozneje si je na njen rojstni dan vzel življenje tudi najmlajši sin Carlo. Leta 1929 je umrl njen mož Alberto. Sredi vihre druge svetovne vojne in nacističnega preganjanja Judov, decembra 1943, je bila skupaj s hčerko Eldo odpeljana v Auschwitz, kjer sta obe umrli. Emma Michelstaedter velja za najstarejšo žrtev koncentracijskih taborišč med goriškimi Judi, stara je bila 89 let. Drugo svetovno vojno je preživela le Paula, dve leti starejša od Carla, s katero je bil zelo povezan. Poročila se je v Švico, kjer je preživela tudi drugo svetovno vojno. Prav Paula Michelstaedter je pozneje veliko prispevala k zbiranju ostankov bratove zapuščine in obuditvi zanimanja za mlajšega brata, priznanega filozofa.³⁴

Bogata zapuščina Carla Michelstaedterja je ostala v njihovem stanovanju v Gorici. Med drugo svetovno vojno so nekaj uspeli rešiti sosedje in prijatelji, precej stvari pa se je izgubilo. Ko se je po vojni v Gorico vrnila Paula, je zbrala tudi preostale bratove stvaritve in jih poklonila goriški mestni knjižnici (Biblioteca Statale Isontina). Tam danes hranijo ostanke njegove bogate zapuščine: 200 Carlovih pisem, 70 likovnih del, 14 albumov skic in risb, 7 knjig z njegovimi zabeležkami in čez 200 del, posvečenih Carlu Michelstaedterju. Carlo Michelstaedter je pokopan na judovskem pokopališču v Rožni Dolini pri Novi Gorici.³⁵

 

 

 

 

 

 

²⁸ Gallarotti, 1991, 88; Kosovel, 2015, 35–36.

²⁹ Gallarotti, 1991, 87; Arbo, 1997, 5–6.