Zares najlepši pozdrav pošiljamo tudi iz Sevnice, z željo, da vam predstavimo sevniški utrip oziroma naš delček v bogatem mozaiku domoznanskih razglednic, ki jih hranijo različne institucije in posamezniki širom Slovenije, med njimi tudi znani sevniški fotograf, Ljubo Motore.
Sevnica je nastala v 13. stoletju kot kolonizacijska naselbina ob tranzitni cesti. Razvila se je med grajskim hribom, reko Savo ter Drožanjskim in Florjanskim potokom. Nemško ime Lichtenwald je dobila po redkem-svetlem gozdu, ki se ji je umaknil. Leta 1309 je Sevnica posredno, leta 1322 pa neposredno omenjena kot trg.
Sevnica je bila že od srednjega veka dlje eden najpomembnejših obrtnih in trgovskih krajev v Posavju.
Trg je veliko trpel zaradi požarov. Najhujša sta bila leta 1763 in 1854. V letih 1861–1862 so zgradili sedanjo župnijsko cerkev, veliko triladijsko neoromansko baziliko s prečno pravokotno ladjo. Skupaj s cerkvijo sv. Florijana v trgu predstavljata arhitekturni dominanti starega mestnega jedra.
Kljub požaru si je Sevnica kmalu opomogla. 1. oktobra 1862 je mimo Sevnice stekla železniška proga od Zidanega Mosta do Zagreba in nadalje do Siska. Sevnica je z železnico postala neposredno povezana z vsemi večjimi srednjeevropskimi središči. Železnica je pospešila trgovske in poštne zveze, omogočila začetek industrializacije, zaposlovanje malih kmetov in kočarjev, v trgu pa se je začel razvijati turizem oz. letoviščarstvo. Dvigu prometa so sledile tudi upravne funkcije. Leta 1868 je Sevnica postala sedež okraja in vzporedno tudi okrajnega sodišča. Sevnica je bila tudi središče sadjarske trgovine. Najžlahtnejši sadež je bila jabolka Sevniška voščenka, poznana na nemškem, angleškem in celo avstralskem tržišču.
26. novembra 1865 je bila v Sevnici ustanovljena narodna čitalnica, prva v Posavju in prva v savski dolini med Ljubljano in Zagrebom. Čitalnica je bila pobudnik velikega slovenskega tabora v Sevnici, ki je bil 2. maja 1869. Po številu udeležencev (blizu 7000 ljudi), po radikalnosti in zrelosti zahtev sodi sevniški tabor med najpomembnejše slovenske tabore. Bil je izraz politične volje slovenskega Posavja.
Prva sevniška industrija je temeljila na izkoriščanju gozda. To je bila tovarna kopit bavarskih industrialcev (1886), ki je bila hkrati tudi prvi industrijski obrat v Posavju. Naselila se je robu vaškega naselja Šmarje, današnjega predmestja Sevnice. Njej sta se pridružili še parna žaga (1909) in tovarna Jugo-tanin (1926). Položaj nove železniške postaje, industrijskih obratov in drugih naprav je izsilil razširitev kraja proti zahodu in severozahodu, kjer je nastal zametek novega dela mesta že pred prvo svetovno vojno, ta pa se je v tridesetih letih 20. stoletja razširil z gradnjo novih stanovanjskih hiš.
Od začetka petdesetih let 20. stoletja so bili vsi razvojni načrti mesta usmerjeni v izgradnjo novega dela mesta v okolici železniške postaje. Predvojni industriji Kopitarni, žagi in Jugotaninu so se pridružile Mizarska produktivna zadruga Sevnica, današnji Stilles (1945), konfekcija Lisca (1955), otroška konfekcija Jutranjka (1962) in Kovinska delavnica Sevnica, današnji Preis (1962). Nastajajoča industrija je v 60. letih povzročila močan dotok prebivalstva predvsem z agrarnega območja občine, pa tudi iz agrarnih območij sosednjih občin. V letih 1954–1979 je severno od železniške postaje nastalo blokovsko Naselje heroja Maroka, ki je povezalo nekdanje vaško naselje Šmarje s Sevnico.
Sevnica je postala mesto leta 1952, tri leta kasneje pa sedež velike občine – komune, ki je v sedanjem obsegu nastala leta 1994. Danes je Sevnica industrijsko, obrtno, trgovsko, kulturno in upravno središče občine s širokim zaledjem.
Vir: Oskar Zoran Zelič (online). Dostopno na naslovu: http://www.ks-sevnica.si/
