Pri Doljakovih: »… v prvo dotiko s svojim narodom in slovensko govorico …« (28)

A pri Doljakovih je medtem prišlo do velike spremembe, ki je odločilno zaznamovala Pavlinino ustvarjalno življenje – prvič se je srečala s slovenščino. S šestnajstimi leti se je začela učiti jezika prednikov, ki je kmalu postal njeno najintimnejše izrazno orodje. Pavlina slovenščine kot otrok namreč ni poznala, saj sta starša svoje otroke vzgajala v italijanskem jeziku. Podobno se je sprva dogajalo tudi pri sicer rodoljubnem stricu Matiji, vsaj dokler je živela njegova prva žena Ana Marija Anderlič (1823–1854, poročena z Matijo Doljakom leta 1851). Drugič se je poročil leta 1867 s Katarino Brecelj. Izobraževanje pri uršulinkah je prav tako zgolj prispevalo k Pavlininemu boljšemu poznavanju italijanskega in nemškega jezika. Ker so slovenščino takrat množično uporabljali predvsem preprosti ljudje s podeželja in služinčad, ki je bila zaposlena pri meščanskih družinah, se je iz dneva v dan bolj utrjevalo že tako razširjeno mnenje, da je to govorica nižjega sloja in nekaj redkih izstopajočih posameznikov, kot je bil denimo Matija Doljak, ki so se bojevali za »slovensko stvar« in jezik. Pavlina je tako v enem izmed pisem prijatelju Josipu Cimpermanu priznala:

»Od 14 do 15 leta živela sem i v Solkanu in sicer v še popolni nezavednosti da obstoji i en omikan Slovenski narod. Da si je bil stric dober slovenski narodnijak, i pak v njegovej družini se nej govorilo ko italijanskega. Iela sem pa vendarle koj nekoliko a nerodno kramlijati po slovenski in sicer z domačimi poslami in vaškimi ljudmi«.³⁰

S slovenščino so v Pavlinino življenje vstopili tudi stričevi slovenski prijatelji, ki so se zbirali v njegovi hiši. Med mladoslovenskimi narodnjaki je spoznala tedaj vodilno figuro goriškega političnega življenja, svobodomiselno usmerjenega odvetnika dr. Karla Lavriča (1818–1876),³¹ politika in publicista Ernesta Klavžarja (1841–1920), literarnega kritika in zgodovinarja Frana Levca, ki je na goriški gimnaziji med letoma 1871 in 1873 poučeval slovenščino, ne nazadnje pa tudi zgodovinarja in politika Frana Šukljeta, ki je prav tako nekaj časa služboval v Gorici.³² Vsi ti izobraženci so vplivali na Pavlinin čut za pripadnost slovenstvu in spodbudili ljubezen do jezika, ki mu je potem ostala zvesta do konca svojega življenja. V prvi številki Zore leta 1876 je sama zapisala, da si je vedno želela »biti do slednjega svojega vzdihljaja vredna hčerka matke Slovenije, ktera me je izbrala za svojo«.³³ 

Neupogljivi narodnjak Karel Lavrič je Pavlini razkril vso lepoto slovenščine, ki je do tedaj ni poznala. Dve leti jo je poučeval, ji prinašal slovenske knjige ter jo učil deklamirati za prireditve v goriški in solkanski čitalnici: »Bila sem tudi jaz dve leti njegova učenka. /…/ Na izgovarjanje besed, spremenjanje glasú, na prenehe, poudarke, kretanje, na vse to je moral učenec z najtočnejšo vestnostjo paziti. Mene je večkrat takó okregal, da so mi solze v oči stopile. A pobitost učenca ga je ganila, in strogi učitelj se je brž zopet spremenil v usmiljenega Lavriča.«³⁴ Pajkova se ga je vse življenje spominjala z neizmerno hvaležnostjo, v seriji člankov »Ženska pisma prijatelju«, ki jih je leta 1877 objavljala v Zori, pa mu je postavila svojevrsten spomenik v zapisani besedi; o dr. Lavriču je pisala v prvih dveh pismih od skupaj dvanajstih:

»Lavrič je zahajal v našo družino najmanj dvakrat na teden. Politične zveze z mojim strijcem so ga tija vabile. Bili so takrat hudi časi na /S/ lovenskem. Prepiri, osebni napadi mej slovenskima strankama so bili na dnevnem redu, a glavna oseb, na kojo so letele najostrejše puščice, bil je – ubogi Lavrič.«³⁵ Z veliko mero občutljivosti in razumevanja je spregovorila tudi o Lavričevi depresiji, kar kaže tako na njeno senzibilnost, ki je bila potrebna za vseživljenjsko predanost literaturi, kot na posebno vez med Pavlino in Lavričem:

»Lavričevo življenje kakor sem rekla, bilo je vzgledno, brez madeža v moralnem oziru: a njega je spremljevala slabost, telesna strahovita slabost – blaznost. Njegova blaznost pa nij bila nevarna bližini, bila je nevarna le nmu samemu. Ona je bila mirna, brez burnosti; bila je globoka otožnost, koja ga je navdajala, da nij hotel jesti, da nij mogel spati, da je tožil na glavoboljenje, da je govoril le o političnih rečeh in da je želel umreti. V onih petih letih, v kojih sem ga jaz poznala, obiskovala ga je njegova bolezen dvakrat, in je trajala po osem do štirinajst dnij. Enkrat celo je ves čas svoje bolezni pri nas stanoval, ker ga nismo pustili iz hiše, bojé se nesreče. /…/ hotela bi trditi, da ono nesrečno dejanje, koje je storilo konec njegovemu življenju, je on gotovo učinil v trenotju nesvestnosti, bivajoč sam, zapuščen, ne imajoč človeka, ki bi bil prodrl njegove temne misli in ga obvaroval nesreče.«³⁶ 

Pavlina je kot mlada dama dovolj samozavestno vstopila v javni prostor. Uveljavila se je na prireditvah v goriški in solkanski čitalnici, kjer je gledalce in poslušalce navduševala z igro in deklamiranjem.³⁷ Poleg tega je z veliko slastjo požirala najrazličnejše knjige iz solkanske čitalnice, njeno radovednost pa so ob slovenskih budili tudi italijanski, nemški in drugi klasiki, med katerimi je bilo mogoče najti Danteja, Petrarco, Goetheja, Shakespeara in Schillerja. Med slovenskimi mojstri besede sta njeno srce najbolj ogrela France Prešeren in Josip Stritar. Kmalu se je v svetu literature preizkusila tudi sama.

Zanimivo je, da je Pavlina zapustila pričevanje tudi o tem, da jo je k pisanju sprva silila neuslišana ljubezen.³⁸ Uteho je najprej iskala v prozi, a je po neuspešnem poskusu našla pravi izraz v poeziji. Pesmi je s težavo poskusila pisati najprej v italijanskem jeziku, saj slovenščine še ni dovolj dobro znala, toda kaj kmalu se je odločila, da bo njena beseda ostala zvesta novoodkriti ljubezni, saj je »/S/lovenec /je/ bil ki je v meni vzbudil novo grenko-slatko živenije; tedaj slovenske so morale i pesmi biti«.³⁹ Boter Pavlininemu prvemu vstopu na javnosti izpostavljen oder literature pa je bil Fran Levec, ki je v časniku Soča objavil njeno lirično prozo »Prva ljubezen«⁴⁰ in spis »Žena v družini«.⁴¹  Pod  prvo objavo  je bila natisnjena pohvalna notica uredništva: »Natisnili smo ta listek nespremenjen/,/ kakor nam ga je poslala rodoljubna gospodičina in prijateljica našega lista, da izprevidijo naši čitatelji, kako vrle Slovenke imamo tudi na Goriškem in kako ljubeznjiva mora biti gospica, ki piše tako pravilno, lepo in poetično slovenščino! Bog nam daj več takih!«⁴² Časnikarski prispevek »Žena v družini« je dejansko prvo besedilo, v katerem se je Pavlina posvetila ženskemu vprašanju. V njem je opisala idealno družino in zgledno ženo v vlogi gospodinje in matere, katere glavna skrb je morala biti namenjena sreči in blagostanju družine. Pozornost je namenila tudi vzgoji otrok, še posebej hčera, ki bodo tudi same nekoč žene, gospodinje in matere, pri čemer je opozarjala: »V kakoršni podobi pa se zakon često predstavlja v domišljijah naših deklet? Matere so krive, da večina deklet si dela krivo mnenje o zakonu. Zakaj jih niso drugače odgojile /…/ Dekličin zakon bo pred vsem nekakšna emancipacija, nobena odvisnost več, dalje je zakon nekako sredstvo, da se hiša ohrani.«⁴³ Na podoben način je vlogo žene v družini prikazovala in poudarjala tudi v kasnejših spisih.

35 Prav tam, 156.

36 Prav tam, 157.