Brat Teodor, Josip Cimperman in Janko Pajk

V tem času se je njena želja po učenju in ustvarjanju v slovenščini morala umakniti v ozadje, saj kljub ljubečim bratskosestrskim odnosom družina ni bila vdana ničemur, kar bi bilo povezano s pripadnostjo slovenskemu narodu. Pavlinini sestri po danes dostopnih podatkih za slovenstvo nista kazali nobenega interesa, brat pa je njenemu zanimanju in vsemu slovenskemu celo odločno nasprotoval.⁴⁴ V hiši se je govorilo le italijansko in nemško, celo služinčad je bila izključno italijanska. Pavlina se je zato s slovenščino ukvarjala sama, na skrivaj, ne da bi brat o tem kaj vedel. Slovensko je v tem času govorila le z družino Jeglič, ki jo je oskrbovala s slovenskimi časopisi. Hkrati pa je še naprej vztrajno ustvarjala. Pri tem jo je podpiral urednik literarne revije Zora Janko Pajk, ki je njeno prvo pesem »Tvoj spomin« objavil že marca 1874: 

Na té spomin

Me sili, bridko da vzdihujem,

Ko se vzbudim;

In kriv, da v noči dolgo čujem,

Prej ko zaspim,

Na té spomin!

/…/

Avtorica se je pod njo podpisala z inicialkama P. D, pesem pa je pospremila uredniška opomba: »Od dobro došle nam pesnice.«⁴⁵ Kmalu je Pavlina postala Zorina redna sodelavka, kar je ostala vse do leta 1878, ko je revija prenehala izhajati.

Pavlinine objave v mariborski reviji so vzbudile zanimanje ljubljanskega pesnika in prevajalca Josipa Cimpermana, sicer že od mladosti zaradi posledic neozdravljive bolezni ohromelega samouka, ki ji je napisal spodbudno pismo. Tako se je začelo njuno dopisovanje in prijateljevanje.⁴⁶ Nenazadnje je bila prva Pavlinina pesem, objavljena v Zori, na isti strani kot Cimpermanova pesem »Sovèt«.⁴⁷ Pavlina je z velikim veseljem sprejela Cimpermanovo literarno mentorstvo, z njim odkrito polemizirala in pogumno izražala svoje mnenje. Zaupala mu je svoje srčne težave ter s tem povezano bolečino, razočaranje in izgubo upanja. Hkrati je bila Cimpermanu neizmerno hvaležna, da je ob njegovi vztrajni podpori napredovala pri učenju slovenščine. Pisma je Pavlina zaradi razmer v družini morala pisati skrivaj, Cimperman pa je pazil, da so njegove poslanice v Gorico prihajala na točno določen dan v tednu, tako da so jih dostavili samo v njene roke. Brat ji ne bi nikoli dovolil, da bi si dopisovala s Slovencem. V enem od pisem Josipu Cimpermanu je Pavlina zapisala: »On noče, in to po nobenej sili/,/ da bi jaz bila Slovenka in dela da bi mogel pomoriti kar je s plemenitega semena z mojega srca puhtelo.«⁴⁸ Hkrati pa je mlada literatka v svoji osamljenosti tudi razdvojena potožila, da je »on /…/ moj brat, on nadomestuje mi očeta, zato moram podložna biti. In rada hčem mu /v/ vsem biti, a v tem mi nej mogoče«.⁴⁹

Cimperman je Pavlinino zaupnost razumel drugače, kot je bila mišljena z njene strani. Zato je bil hudo prizadet, ko mu je kot enemu izmed prvih v pismu zaupala, da se je zaročila z Jankom Pajkom.⁵⁰ Najprej je Pavlino na Pajka vezalo »poslovno« prijateljstvo, ki je sčasoma, kljub medsebojni oddaljenosti, preraslo v veliko simpatijo. Kmalu po smrti Pajkove prve žene Marije (rojene Wellner) sta se oba ljubitelja slovenščine zaročila (oktobra 1875), svojega bodočega moža pa je Pavlina prvič videla, ko jo je v začetku novembra obiskal v Gorici. Poročila sta se 26. februarja 1876 v goriški stolni cerkvi. Po poročnem potovanju v Benetke se je Pavlina preselila k možu v Maribor. Pozneje ga je spremljala v Gradec, Brno in na Dunaj. V svojem zadnjem pismu Cimpermanu je konec njunega prijateljskega dopisovanja pojasnila takole: »Možu podložnemu biti je zakonskej ženi prva in glavna zapoved, katerej se ona mora udano podvreči. Moj soprog mi je prepovedal dopisovati se z ljudmi, ki bi ne bili moji sorodniki«.⁵¹

Pavlina je možu vseskozi ostajala zvesta sopotnica, čeprav je pozneje dve desetletji življenja v tujini težko prenašala. Vendar so Pajkovi, če se je le dalo, počitniške predahe radi preživljali v Podgori pri Gorici, kamor je Pavlino vlekel spomin na mlada leta, sicer pa tudi v Starem trgu pri Slovenj Gradcu, kjer je prijateljevala z Davorinom Trstenjakom. Družina je med drugim zahajala tudi v Celje, Solkan in Bovec. 

Naj za konec ostanemo zvesti prostorsko-časovni omejitvi in se skupaj s Pavlino poslovimo od njene goriške domovine. Pesem »Slovo od domovine« je Pavlina zapisala, ko se je po poroki s Pajkom in selitvi v Maribor poslavljala od do tedaj domačih logov:⁵²