Prvi fužinarji v Mežici

 

Po analizi cerkvenih matičnih knjig župnij Mežica in Pliberk (Bleiburg) je nastal oris, ki sporoča imena prvih fužinarjev. O orisu govorimo zato, ker z analizo cerkvenih matičnih knjig ne dobimo popolne slike o delavcih, zaposlenih v fužinah. Predvsem ne izvemo nič o samskih delavcih. Za to bi bilo treba pregledati dodatne arhivske vire gospostva Pliberk. Vseeno pa podatki zadostujejo, da si lahko ustvarimo vsaj približno podobo o prvih fužinarjih, ki so v Mežici delali med letoma 1776 in 1806.

 

 

ŠEST FUŽIN OB POTOKU ŠUMCU

Leta 1774 so grofje Thurni pridobili koncesijo za postavitev fužin v Črni in Mežici. Obrate so začeli graditi leta 1776, v naslednjih letih pa so postopoma zagnali proizvodnjo. Fužine so delovale pod okriljem železarskega podjetja s sedežem v Mušeniku. Podjetje je vodil upravnik z dvema uradnikoma, eden od njiju je bil odgovoren za obrate v Mežici.

 

V Mežici je ob potoku Šumcu delovalo šest fužin. Razporejene so bile na območju od Stržovega do današnjega Trga svobode v središču kraja. Vse fužine so imele tudi domača hišna imena, ki so jih dobile po bližnjih kmetijah ali bajtah, v katerih so živeli fužinarski mojstri s svojimi družinami.

 

Prva fužina, pri Melku, je stala na obrobju Stržovega posestva (danes Stržovo 57, 59). Sledila ji je Logarjeva (Celovška cesta 29), tretja je bila Čorejeva (Mrvovo 1), četrta pa Abnerjeva ali Tičejeva. Na njenem mestu zdaj stoji niz garaž ob Celovški sesti. Peta je bila Kivova fužina (Celovška cesta 14). Je edina še ohranjena fužina v dolini in jo nekateri poznajo kot Pungartnikovo kovačnico. Šesta fužina je bila Pokrca, ki je ime dobila iz popačene nemške besede za pralnico in čistilnico izdelkov (Wasch- und Pochwerke). Stala je na robu današnje ploščadi na Trgu svobode.

 

S postavitvijo fužin se je povečala tudi potreba po novi delovni sili. V Mežico so se začeli priseljevati ljudje iz širše okolice. Žal zaradi skopih in nepopolnih vpisov v cerkvenih matičnih knjigah za večino prvih fužinarjev ni mogoče ugotoviti njihovega krajevnega izvora. Na podlagi primerjave priimkov lahko domnevamo le, da je večina najverjetneje prihajala s širšega območja Pliberka in Šmihela nad Pliberkom (St. Michael ob Bleiburg), posamezni mojstri pa najverjetneje iz drugih starejših koroških fužinarskih središč. Že od samega začetka so v fužinah zaposlitev našli tudi domači kmečki sinovi.

 

POROČNA KNJIGA – VIR PODATKOV O MLADOPOROČENCIH IN PRIČAH 

Prve podatke o mežiških fužinarjih najdemo v poročni knjigi župnije sv. Jakoba v Mežici, ki je bila nastavljena leta 1782. Tako lahko v zapisu iz julija 1784 preberemo o poroki šestinpetdesetletnega Ruperta Antoniča in tridesetletne Marije Mačnik. Poročni priči sta bila Anton Mork, mojster pri kleščah, in Urban Merva. Hišna številka prebivališča mladoporočencev ni vpisana. Z ženinovim poklicem pa se lahko seznanimo v enem od naslednjih zapisov, kjer je naveden kot priča.

 

Maja 1785 sta se poročila triindvajsetletni Luka Nabre in dvaindvajseletna Marija Glančnik. Poročni priči sta bila Janez Lebmoher, mojster pri razteznem kladivu, in Jernej Smrečnik, kajžar. Domnevamo lahko, da je bil fužinar tudi ženin, vendar župnik tega v knjigo ni zapisal. Kot prebivališče mladoporočencev je navedena hišna številka 8, ki je v tistem obdobju pripadala domačiji Keup.

 

Naslednja fužinarska poroka je bila vpisana junija 1785, ko sta se poročila devetinštiridesetletni Urban Hamerli in triindvajsetletna Eva Kurej. Poročni priči sta bila že omenjeni Rupert Antonič in Tomaž Ozimic, oba delavca pri kleščah, imenovanih štrafetina in štrafeta. Mladoporočenca sta živela na hišni številki 30, ki je pripadala domačiji Sterže.

 

Sledi zapis iz julija 1889, ko sta se poročila devetindvajsetletni Anton Wluderman in dvaindvajsetletna Neža Lampreht. Poročni priči sta bila Luka Merva in Štefan Goiner, mojster v cajnarci. Kot prebivališče mladoporočencev je navedena hišna številka 11, ki je v tistem obdobju pripadala domačiji Kiva. Del domačije je bila tudi fužina, zato obstaja velika verjetnost, da je bil fužinar tudi ženin, čeprav zapis tega ne navaja.

 

Maja 1792 je vpisana poroka štiriintridesetletnega Antona Kresnika in enaindvajsetletne Elizabete Antonič. Poročni priči sta bila Štefan Stopar in že omenjeni fužinar Tomaž Ozimic. Hišna številka prebivališča mladoporočencev ni vpisana. Iz drugih vzporednih virov pa je razvidno, da sta zakonca živela na domačiji Kiva. 

 

BOTRI IZ VRST SODELAVCEV, NADREJENIH IN KMETOV

Zgodbo o prvih fužinarjih lahko dopolnimo tudi s podatki iz krstne knjige, ki je bila nastavljena leta 1781 in zajema vpise do leta 1829. Posamezni vpisi se med seboj zelo razlikujejo. Nekateri sporočajo natančne podatke o izvoru in poklicu staršev ter botrov, nekateri pa so tako skopi, da poleg imen ne izvemo niti za hišno številko oziroma naslov, na katerem so starši z novorojencem živeli.

 

Prvi zapis, pri katerem naletimo na fužinarje, je iz februarja 1787, ko je bila krščena Marija Nabre, hči že omenjenega Luke Nabreta in njegove žene Marije. Botra sta bila Janez Lebmoher, mojster pri razteznem kladivu, in Neža Antonič, cajnarca. Družina je še vedno živela na hišni številki 8, po domače pri Keupu.

 

Aprila 1787 sta ob rojstvu sina Jurija vpisana že prej omenjeni mojster Janez Lebmoher in njegova žena Neža. Tokrat je župnik pripisal, da novorojenčkov oče izvira iz Borovelj (Ferlach). Botra sta bila mežiška kmeta Anton Obenar in Marija Stopar. Družina je živela na hišni številki 2, po domače pri Mežnarju. 

 

Junija 1787 se je Štefanu in Ivani Goiner rodil sin Filip. Njegova botra sta bila Urban Schabgin, žičar, in Elizabeta Mežnar. Tudi ta družina je živela na hišni številki 2, pri Mežnarju. 

 

Avgusta 1789 sta ob rojstvu sina Lovrenca vpisana starša Janez in Elizabeta Kelih. Kot botra sta navedena Janez Felič, cajnar, in Margareta Sterže. Družina je živela na domačiji Kiva. 

 

Septembra 1791 je vpisana novorojenka Uršula, hči Jožefa in Marije Hiermon. Botra pa sta bila Urban Hamerli, cajnar, in Apolonija Ozimic. Tudi ta fužinarska družina je živela pri Mežnarju. V tem obdobju začnejo vpisi krstov fužinarskih otrok postopoma naraščati, kar kaže na to, da so se posamezne fužinarske družine v Mežici ustalile. Starši so za botre svojih otrok izbirali sodelavce oziroma njihove soproge, velikokrat pa tudi nadrejene mojstre. Pogosto kot botri nastopajo tudi kmetje iz osrednjega dela mežiške vasi: Obenar, Mežnar, Stopar in Keup. V kasnejših obdobjih pa tudi kmetje iz širše okolice. Slednji so vlogo botrov prevzemali predvsem pri otrocih domačih delavcev, ki so bili kmečkega porekla.

 

V FUŽINAH HKRATI VEČ GENERACIJ IZ RAZŠIRJENE DRUŽINE

Podatki iz prve mežiške mrliške knjige v tem članku niso upoštevani, saj nam okrnjeni vpisi ne podajajo dovolj informacij, po katerih bi lahko prepoznali morebitne umrle fužinarske delavce. Navedbe poklicev umrlih fužinarjev se začnejo redneje pojavljati od konca tridesetih let 19. stoletja. Lahko pa po priimkih prepoznamo umrle otroke fužinarjev. Umrljivost otrok v preteklih stoletjih je bila visoka, saj so družine živele v težkih socialnih razmerah. Po dobno kot druge delavske družine so tudi fužinarske živele v skromnih, ve likokrat tudi v neustreznih bivališčih Če pogledamo samo navedene zapise lahko opazimo, da so na dveh hišnih naslovih (Kiva in Mežnar) navedene po tri družine hkrati. Vemo pa, da v obravnavanem obdobju tam še ni bilo večjih stanovanjskih objektov.

 

Podatki iz matičnih knjig pa potrjujejo tudi ustno izročilo, da so v fužinah naenkrat delale različne generacije iz ene razširjene družine. Tako lahko navedemo primer družine Ozimic, iz katere je izhajalo kar nekaj fužinarjev. Člane te družine lahko v fužinah sledimo vseh 140 let njihovega obstoja. Fužinar prve generacije je bil Tomaž Ozimic, ki je izviral iz šmihelske fare in se je ob ustanovitvi fužin naselil v Mežici. Sledila sta mu sinova Jožef in Gašper Ozimic. Med fužinarji najdemo še nekatere njune potomce, med njimi je bil tudi fužinar zadnje generacije Leopold Ozimic.

 

 

Če se za zaključek vrnemo v najzgodnejše obdobje delovanja fužin, lahko na podlagi pridobljenih podatkov naštejemo naslednje delavce: Rupert Antonič, štrafetinar/štrafetar; Anton Mork, mojster pri štrafeti; Urban Hamerli, štrafetar/cajnar; Tomaž Ozimic, štrafetinar/štrafetar; Anton Kresnik, fužinar; Luka Nabre, fužinar; Janez Lebmoher, mojster pri razteznem kladivu; Urban Schabgin, žičar; Anton Wluderman, fužinar; Štefan Goiner, mojster v cajnarci; Jožef Hiermon, fužinar; Jakob Antonič, fužinar; Ignacij Hiermon, cajnar; Jernej Tominc, cajnar, in Janez Widman.

 

 

 

 

VIRI IN LITERATURA:

• Krstna knjiga župnije Mežica 1781–1829, Nadškofijski arhiv Maribor.

• Krstna knjiga župnije Pliberk (Bleiburg) 1770 –1784, Arhiv Krške škofije (Archiv der Diözese Gurk).

• Krstna knjiga župnije Šmihel na Pliberkom (St. Michael ob Bleiburg) 1757–1770, Arhiv Krške škofije (Archiv der Diözese Gurk).

• Mrliška knjiga župnije Mežica 1784 –1872, Nadškofijski arhiv Maribor.

• Poročna knjiga župnije Mežica 1782–1881, Nadškofijski arhiv Maribor.

• Jasser, Rudolf: Spomini na mežiške fužine in fužinarje: Kos naše tradicije na Šumcu. Koroški fužinar 5 (7–9), 1955.

• Kotnik, Bertrand: Zgodovina hiš južne Koroške: Župnija Pliberk in okolica, 13. knjiga. Celovec, 2008.

• Lednik, Štefan: Mežica 1994: O podobi in preteklosti kraja ob njegovi 840-letnici. Mežica, 1994.

• Oder, Karla: Prispevek k zgodovini železarstva v Črni na Koroškem. V: Črna na Koroškem – Schwarzenbach. Črna na Koroškem, 2018.